Svet kaktusov: Nič ne dobim, a vendar cvetim

10. 5. 2015 | Besedilo: Bogi Pretnar | Fotografije: Tereza Kozinc

kaktusi

Navduševanje nad neskončno kreativnostjo narave se zdi marsikdaj poceni in oguljeno – dokler se ne srečaš iz oči v oči s katero njenih tihih, pogosto spregledanih mojstrovin. Tak je svet kaktusov. Odkrivali smo ga pri Grašičevih v Seči pri Portorožu, pri najbolj znanem gojitelju Dušanu Hrovatinu v Ljubljani in v malem steklenjaku pri bajerju v ljubljanskem Tivoliju, prav marca pa odpira vrata prenovljena obsežna zbirka, ki jo je Hrovatin poklonil Arboretumu Volčji Potok.

Prebivalci najbolj sušnih predelov Severne, Srednje in Južne Amerike ter nekaterih krajev osrednje Afrike – od koder pa jih je človek raznesel po vsem svetu – so res videti, kot bi poganjali iz kamna, zbite presušene zemlje ali drobnega peska, kjer ni hrane, kaj šele vode. In vendar kaktusi, sukulente ali sočnice, bulbe, tilancije znajo preživeti, se razmnoževati v tisočih oblik in celo prečudovito cveteti. Kako nepopisno raznolik je njihov svet, nepoznavalcu najhitreje odkrije spletna stran gojitelja in zbiratelja, velikega poznavalca teh eksotov, Dušana Hrovatina, www.hrovatin.com ali www.eksotika.si. Tam lahko »prelistate« na desetine fotografij, ki so lepo urejene po vrsti rastline, in si poskušate vsaj malo predstavljati izjemni svet, ki uspeva v suši in pomanjkanju. Ali kot Hrovatin vedno poudarja: kaktusi in njihovi sorodniki so neverjetno preprosti za vzdrževanje, še več, najlepši in najbolj zadovoljni bodo, če boste tu in tam za nekaj časa pozabili nanje in jih ne boste niti zalili.

Predvsem pozimi, saj od oktobra do konca marca počivajo. Če jih takrat zalivamo, jih bomo prignali v gnitje. Do srede marca je zaprta tudi Hrovatinova trgovina s kaktusi, sukulentami in drugimi eksoti za Beži­gradom v Ljubljani, razen če kdo posebno vztrajen pokliče. Zdaj pa bodo vrata vsak čas spet odprta – in čeprav je najbolj znani slovenski gojitelj skoraj tisoč primerkov poklonil za poseben steklenjak v Arboretumu Volčji Potok in čeprav je pred leti okvara na ogrevalnih napravah tisoče njegovih rast­lin pomorila, je še vedno mogoče videti tolikšno množico znanih, pa tudi povsem neznanih rastlin sušnih krajev, da jih ne obhodiš v nekaj urah, če bi hotel spoznati vsaj najbolj zanimive.

Raje premalo kot preveč

»Pred skoraj šestdesetimi leti sem dobil neke kaktuse, opuncije, pa mi niso bili nič všeč. Vrgel sem jih na gnoj. Ko sem videl, kako so preživeli zimo, pa so me čisto navdušili – in od takrat se posvečam vsem mogočim vrstam sušnih eksotov,« prizna. Sprijaznjeno pa doda, da se danes povsod pozna kriza, tudi pri zanimanju za nakup teh rastlin – brez skrbi, majhen kaktus, majcena cena, nakupa se ni treba bati, če ne bi radi imeli ravno kake izjemne redkosti –, ne bi si pa s tem mogel več rezati kruha kot nekoč. Zanimivo, da več prodaja v tujino, Francijo, Nemčijo, Italijo … Z veliko pinceto in kar brez rokavic z utrjenimi rokami vleče iz ogromne množice primerke, ki s svojo zunanjostjo zbujajo pozornost obiskovalca: propelerko z listi, ki so res kot tesno drug na drugem ležeče elise, z belimi lasmi obdanega starčka, gladko škofovo kapo, balonu podoben taščin sedež z močnimi bodicami, havorcije, ki dajejo lažni vtis, da jih je nekdo pravkar porezal le nekaj centimetrov nad lončkom, redke evforbije, tigraste in gladke miniaturne aloe, krasule z vitkimi stebli in sočnimi sivozelenimi listi, ki prav v tem obdobju nežno, izrazito belo cvetijo … Celo nekaj majhnih pejotlov je v vsej tej množici, obrednih mehiških kaktusov, ki vsebujejo halucinogeni meskalin. Njihova prodaja je prepovedana, poudari Hrovatin. In že usmeri pozornost na majcene kaktuse, ki v naravi privzemajo podobo kamenčkov in se tako branijo pred požrešnimi živalmi. Zato tudi njihovo ime, živi kamni, lithopsi. Povsem brez zemlje pa živijo tilancije, debeli sivozeleni travi podobni epifiti, rastline, ki se s koreninami oprijemajo kakega kosa lesa, živijo pa zgolj od vlage, ki prihaja iz zraka, od pršenja. Velike viseče kolonije laskov tilancij smo omenjali v prejšnji številki, v tropskem rastlinjaku v Prekmurju.

»Pri vzgoji poskušam upoštevati naravne vremenske cikluse rastlin in jih vzgajam v enako zahtevnih življenjskih razmerah – skopi zemlji, vročem soncu, hladnih nočeh –, kot jih imajo v svoji domovini. Tako traja zimski počitek od začetka oktobra do konca marca, pri temperaturi 6 do 14 stopinj Celzija. Aprila začnem postopoma zalivati, vendar jih ne dognojujem. Vegetacijsko obdobje je tako od sredine aprila do sredine septembra. Takrat jih lahko postavite tudi na balkon. Moje rastline so zato tudi na pogled podobne tistim v naravnem okolju,« poudarja Hrovatin, medtem ko v zabojih s peskom kaže drobne pikice poganjajočih novih kaktusov, ki jih vzgaja iz semen. »Če jo boste posadili v malo boljšo prst, se bo takoj spremenila in ne bo več avtentična. Običajno kaktuse prodajajo v industrijski zemlji, če želimo, da cvetijo, jih je zato treba presaditi v primernejšo njihovemu naravnemu okolju.«

Zbirka pri tivolskem bajerju

Mogoče je za prvi zalogaj spoznavanja tega sušnega sveta kar dovolj obisk Hrovatinove zbirke v desnem kraku rastlinjaka, ki ga Botanični vrt upravlja pri tivolskem bajerju. Ves srednji del so zamejili z železniškimi pragovi in nasuli ustrezno peščeno gomilo, kjer na veliko več prostora uspeva precej vrst zelo zanimivih eksotov. Kako ljubka je kolonija graptopethalumov, od katerih vsak izteza proti svetlobi osamljen rdeč cvetek na dolgem, tankem peclju! Na polici pa z nežnimi zvončki cveti havorcija iz Južne Afrike, pravzaprav več njih, ki se družijo še z nekaterimi drugimi eksotičnimi predstavniki sušnih krajev.

Z imeni se preprosto nima smisla obremenjevati. Hrovatin sam ima več kot 150 strokovnih knjig o teh rastlinah, pa je počasi obupal, ko si je prizadeval, da bi za vsakega od svojih 3000 in nekaj različnih primerkov našel ustrezno slovenitev. Kaktusom pravimo tako zato, ker so jih že stari Grki imenovali kaktos – po cvetu artičok, s katerim so zaradi bodikavosti našli nekaj podobnosti. V grobem lahko rečemo, da so kroglasti, stebrasti in drevesasti, a da bi uživali v njihovi raznolikosti, pač ni potrebe, da bi poznali še imena poddružin, kaj šele posameznih vrst. Po uradnih podatkih je najmanjši velik komaj centimeter, največji 20 metrov, najtežji na svetu pa menda tehta pol tone.

A že tisti, ki jih srečamo v Vrtu kaktusov v Seči pri Portorožu, se zdijo orjaški. Posebno družina mogočnih taščinih sedežev, od katerih šteje največji 57 let. Ravno pol stolet­ja mineva, odkar se je družina Grašič iz Radomelj preselila na Obalo: oče Rok, vrtnar, je z leti oblikoval pravi zeleni raj z raznovrstnimi palmami in sredozemskim rastlin­jem ter velikimi opuncijami, žena Magda pa je postala navdušena strokovnjakinja za kaktuse. V svetlem, zračnem steklenjaku jih je kakšnih 1500, oceni hčerka Marjeta, ki nas pospremi. Opozori na neverjetno milo zimo, saj jim letos steklenjaka, v katerem mora biti pozimi najmanj štiri stopinje, ni bilo treba niti enkrat dogrevati. Pač pa so zaradi precej sonca kaktusi posebno lepo zeleni.

Samo pozvonite!

Njihovo sobivanje, sestave in razporeditev navdušijo obiskovalca. Pred dobrim letom je Grašičev Vrt kaktusov dobil tudi uradni status arboretuma, kar je lepo priznanje za dolgoletno strokovno delo. Vrt je odprt brez omejitev, pri vrtnih vratih sta zvonec in telefonska številka, vedno je kdo pri hiši, da vam odpre. Simbolična vstopnina je en evro, naprodaj pa je kar precej zanimivih primerkov, tudi dober decimeter in pol visoke madagaskarske palme – stebričasti kaktusi z ostrimi, dolgimi bodicami, ki imajo na vrhu kot vrteč se propeler gladke ozke zelene liste. Med skupinami v lončkih pa so poleg miniaturnih taščinih sedežev, majhnih eševerij, krasul, starčkov in drugih primerkov ponekod tudi živi kamni, da si lahko »prilastite« to posebnost in jo odnesete domov.

Iz rastlinjaka štrli nekakšen zasilni prozoren dimnik, v katerem ima prostor najvišji kaktus. Sicer pa zdaj tu že nevešče oko prepozna ne le taščine sedeže, ampak tudi slonove noge, opuncije – ena je posebno lepa, najbrž Opuntia linguiformis, saj je vsa drevesasta, visoka, »veje« ene in iste rastline pa so bodisi zelene z belimi cvetki bodisi rožnate in rdečkaste z rdečimi listki. Tudi tu vitka, sočna stebla eševerij belo cvetijo nad sivkasto zelenimi mesnatimi listi, različica madagaskarske palme, ki ni tako bodičasta, pa je v svojih fantastičnih vejah polna mlečka. Ko se načudite vsemu bogastvu življenja v najbolj skopih razmerah planeta, pa se ob izhodu iz Vrta kaktusov ne pozabite posloviti od razbrazdane stare istrske oljke. Stara je namreč krepkih tristo let.

Arhiv revije Deloindom+.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE