Hiša je zasnovana po vseh standardih pasivne gradnje, poleg tega je bivalni del narejen iz do okolja prijaznih in naravnih materialov. Izračuni, narejeni po metodologiji PHPP, kažejo, da naj bi hiša za ogrevanje potrebovala 9 kWh/m² na leto. S pomočjo toplotne črpalke bodo za to izkoriščali obnovljive vire energije.

Zakonca Novak Orel sta vedno vedela, da želita živeti v montažni hiši, zato o masivni gradnji nista nikoli razmišljala. Pri odločitvi za montažno hišo je prevladala hitrost tovrstne gradnje, poleg tega sta želela, da je ta narejena iz čim bolj naravnih in okolju prijaznih materialov, pojasni Matej. Že pred načrtovanjem novega doma sta vedela tudi, da bo energijsko varčen. Najprej sta se spogledovala z nizkoenergijsko hišo, saj sta želela doseči kar najboljše razmerje med višino naložbe in poznejšimi stroški za ogrevanje in delovanje hiše. Potem pa sta med izdelavo arhitekturnega načrta in izbiro proizvajalca montažnih hiš naredila korak naprej in se odločila za pasivno hišo. V tem času je Matej veliko prebral in se poučil o pasivni gradnji. Na njuno odločitev pa so vplivali tudi v podjetju Lumar, kjer so, kot pravi Matej, veliko vedeli o tovrstni montažni gradnji in bili pripravljeni dejavno sodelovati v procesu načrtovanja in predvsem pri iskanju rešitev za izvedbo nekaterih ne povsem običajnih detajlov.

Podolgovat kub z balkonom

Pri načrtovanju hiše sta zakonca Novak skupaj z arhitektom Robertom Mašero, o katerem Matej pravi, da se je o pasivni gradnji poučil med samim načrtovanjem, upoštevala vse zakonitosti tovrstne gradnje. Na podlagi njunih želja je arhitekt naredil načrt preproste hiše ravnih linij, brez odvečnih vogalov ali razgibanih delov zunanjega ovoja. Zasnoval je podolgovat dvonadstropni kub s približno 170 kvadratnimi metri bivalne površine, tako da je razmerje med volumnom in površino zunanjega ovoja kar najboljše. Pri tem je našel tudi dobro rešitev za izkoriščanje sončne energije pozimi in zaščito pred njo poleti. Na južni strani, kjer so večje steklene površine, je po vsej dolžini hiše balkon in nad njim še nadstrešek. Na vzhodu sta povezana s steno, na zahodu pa ju zaključuje zid garaže in pomožnih prostorov.

S takšno zasnovo so dosegli dvoje. Dobili so teraso in izhod na prosto iz zgornjega nadstropja, hkrati pa ta konstrukcija poleti, ko je sonce više na nebu, ščiti pred neposrednim vpadom sončnih žarkov skozi steklene površine. Pozimi, ko je sonce nižje na nebu, pa prav nasprotno dovoljuje vstop sončnih žarkov v notranjost, pojasni Matej. Med balkonom in nadstreškom ter zunanjim zidom bi lahko prišlo do toplotnih mostov, zato je bilo treba poiskati ustrezno rešitev, s katero so to preprečili. V podjetju Lumar so predlagali vgradnjo tako imenovanega švicarskega stropa, ki sega skozi zid v konstrukcijo balkona in nadstreška. Sestavljen je iz posebnih votlih elementov iz lepljenega lesa, ki so pol metra v notranjost in pol metra v balkon in nadstrešek polnjeni s toplotno izolacijo, pravi Matej. S takšno konstrukcijo so preprečili tudi morebitno upogibanje balkona in pokanje zunanje stene, saj je njuna dolžina precejšnja.

Pri zasnovi hiše sta zakonca Novak Orel najprej razmišljala o ravni strehi oziroma enokapnici z zelo majhnim naklonom, saj bi se odlično podala k obliki hiše. Vendar na upravni enoti, kjer sta zaprosila za gradbeno dovoljenje, niso imeli posluha za to, pravi Matej. Vztrajali so pri dvokapni strehi, zato nista imela druge izbire. O zasnovi hiše velja povedati še to, da je garaža s pomožnimi prostori na zahodni strani zidana iz porobetonskih blokov in ločena od pasivnega montažnega dela hiše.

Celulozni kosmiči in trislojna okna

Zunanje stene montažnega pasivnega dela so debele približno 45 centimetrov. Plasti si od znotraj navzven sledijo v naslednjem vrstnem redu: najprej je zaključna mavčno-kartonska plošča, potem OSB-plošča, 36 centimetrov toplotne izolacije iz celuloznih kosmičev, nato še ena mavčno-vlaknena plošča, čez njo štiricentimetrska lesna vlaknenka in na koncu tankoslojna kontaktna fasada. Na garažnem delu bodo naredili prezračevano fasado iz vlaknocementnih plošč.

Tudi streha je izolirana s 40 centimetri celuloznih kosmičev, ki so jih vpihali v kalupe na zadnji plošči. Izolacijo proti tlem so rešili na poseben način. Na talni betonski plošči so iz porobetonskih blokov naredili 25 centimetrov visok venec in ga napolnili z ekstrudiranim polistirenom. Na to pa so potem postavili montažni del hiše, pravi Matej.

Vsa okna v hiši imajo trislojno zasteklitev in vmesne prostore polnjene z žlahtnim plinom. Okviri so leseni, na zunanji strani pa je sloj aluminija. Okna na severni in vzhodni strani hiše so manjša, v medstekelni prostor pa so vgrajene žaluzije. Velika okna na južni strani bodo dodatno senčena s pomičnimi oziroma drsnimi polkni, pove Matej. Posebnost je vgradnja oken, ki so jo opravili že v času izdelave hiše v proizvodnji. Marko Lukič iz Lumarja pojasni, da je tako vgradnja veliko bolj nadzorovana in kakovostna, saj je opravljena v nadzorovanih in stalnih razmerah.

Toplotna črpalka in prezračevalni sistem

Ko je bila hiša postavljena in zaprta ter napeljane vse elektro in strojne inštalacije, so opravili tudi test zrakotesnosti, ki je nujen za pasivno hišo. Zaradi dobrega načrtovanja in kakovostne izvedbe je bila vrednost testa 0,37 prostornine hiše na uro, kar je precej pod dovoljeno mejo za pasivne hiše, ki je 0,60 prostornine hiše na uro. Naredili so tudi PHPP-izračune po metodologiji Passivhaus Instituta iz Darmstadta, ki so pokazali, da naj bi hiša za ogrevanje na leto potrebovala 9 kWh/m² energije. Potrebe po njej bodo zagotovili s toplotno črpalko zrak/voda. Sistem je zasnovan tako, da zrak brez predogrevanja prihaja v toplotno črpalko, ki bo segrela vodo za sistem stropnega gretja. Za stropno gretje so se odločili, ker ga bodo lahko poleti izkoriščali tudi za hlajenje prostorov. Toplotna črpalka bo služila tudi za ogrevanje sanitarne vode.

V hiši je seveda obvezen sistem prezračevanja z rekuperacijo toplote. Tudi tu bo zrak prek zunanjega zračnika v napravo prišel neogret oziroma poleti ne ohlajen, pravi Matej. Za takšni rešitvi so se odločili, ker pozimi temperature niso nikoli zelo nizke, poleg tega pa zaradi trdega kraškega terena ni bilo možnosti za vgradnjo zemeljskega kolektorja. Vsaj dovolj gospodarne možnosti ne, še doda Matej. Poleti bo prezračevanje ponoči delovalo brez rekuperacije toplote, sicer pa ima naprava vgrajen izmenjevalnik toplote, ki bo lahko zrak pozimi delno dogreval in poleti nekoliko pohladil. Zaradi orientacije hiše, dobre toplotne izolacije ter balkona in nadstreška Matej ne pričakuje, da bi se poleti temperature v prostorih dvignile nad 24 stopinj Celzija.

Pametna napeljava za učinkovito upravljanje hiše

Matej pravi, da namerava prihodnji dve leti s pomočjo pametne napeljave natančno spremljati delovanje hiše. Spremljal bo lahko zunanjo vlažnost, temperaturo, smer in moč vetra ter tudi dolžino sončnega sevanja, v notranjosti pa vlažnost, temperaturo, jakost prezračevanja, hlajenja in ogrevanja. To mu bo omogočilo, da bo lahko še natančneje upravljal hišo in optimiral porabo energije v njej. V pametno napeljavo, za katero je prepričan, da jo pasivna hiša mora imeti, so tako povezali delovanje toplotne črpalke in prezračevalni sistem, razsvetljavo, vsa stikala in vtičnice. Omogočala bo natančno nastavitev temperature v vsakem prostoru, saj ima vsaka soba svojo vejo ogrevanja. Poleg tega je napeljava zasnovana tako, da se ob odprtih balkonskih vratih po 15 sekundah ogrevanje izključi, da ne bi bilo prevelikih izgub.

V pametni sistem so vgradili tudi tipala za spremljanje morebitne kondenzacije, ki se lahko pojavi na stropu zaradi stropnega hlajenja, so povedali v Robotini, kjer so načrtovali in vgradili omenjeno napeljavo. Tipala bodo zaznala prenizke temperature, ki so vzrok za kondenzacijo. temu ustrezno se bo povečala temperatura vode v sistemu. Celoten sistem se bo upravljal prek centralnega panela v dnevnem prostoru, drugje po hiši pa bo še nekaj manjših prikazovalnikov in pametna stikala, so še povedali.

Povedati je treba še, da sta zakonca Novak Orel ob hiši naredila tudi zbiralnik deževnice, ki bo namenjena splakovanju stranišč in za pranje v pralnem stroju, vgradila pa sta tudi biološko čistilno napravo za čiščenje odpadnih gospodinjskih voda.

Na koncu smo se morali dotakniti tudi višine investicije. Matej je pri tem nekoliko skrivnosten in pove, da o razliki med ceno energijsko klasično zasnovane hiše ter energijsko varčne hiše sploh ni razmišljal. Povedal je le, da je šest centimetrov dodatne toplotne izolacije v zunanji steni, kolikor je razlika med nizkoenergijsko in pasivno zasnovo, dražje približno 1000 evrov. Za 50 odstotkov pa je bila v primerjavi s klasičnim stropom višja tudi investicija v tako imenovani švicarski strop. Vendar je treba poudariti, pravi Matej, da bi v primeru klasičnega stropa moral balkon stati na stebrih, če bi želeli doseči zrakotesnost in preprečiti toplotne mostove, tako da je cena približno enaka.

Delo in dom, 9. julij 2008