Polona Sterle je pred sedmimi leti po spletu naključij kupila stanovanje, v katerem je živela kot otrok. Ob vselitvi je bilo vse videti v najlepšem redu, po nekaj mesecih pa se je pokazalo, da je stanovanje polno vlage, ta je bila tudi do 70-odstotna, kljub ogromnim zneskom za ogrevanje (več kot 200 evrov na mesec) pa se je temperatura pozimi le redko dvignila na 18 stopinj Celzija, saj se navlažene stene nikakor niso segrele. Glavni razlog je bila dotrajana streha bloka tik nad njenim stanovanjem, ki je zamakala, vlaga je močno poškodovala tako strope v tem stanovanju kot fasado bloka.

Najprej po nasvet k energijskemu svetovalcu

Nasvet, kako se znebiti vlage in plesni v stanovanju, je najprej iskala pri energijskem svetovalcu Bojanu Žnidaršiču v cerkniški pisarni Ensvet. Potem ko je preizkusila vse, kar ji je priporočil, iz stanovanja je celo umaknila vse rože, vidnejših rezultatov pa ni bilo, ji je postalo jasno, da je edina rešitev prenova strehe in fasade na leta 1964 zgrajenem in slabo vzdrževanem bloku. Laže reči kot storiti, še zlasti ker blok ni imel upravnika.

Prvi cilj, dobiti upravnika, so dosegli razmeroma hitro. Ko je bilo treba pridobiti 75-odstotno soglasje etažnih lastnikov za novo streho in fasado, pa se je že začelo zapletati. Lastniki so se strinjali, da blok potrebuje novo streho, naložba v toplotni ovoj in novo fasado pa se jim je zdela odločno prevelik in predvsem nepotreben strošek. In to kljub temu, da jim je na enem izmed zborov stanovalcev Bojan Žnidaršič predstavil nujnost ukrepov in izračunal dobo vračanja naložbe v novo izolacijo. Pri debelini 20 centimet­rov bi se jim povrnila v treh letih in pol, pri čemer je upošteval takratne cene utekočinjenega naftnega plina, s katerim se ogreva večina stanovanj v bloku (stanovanja imajo individualno ogrevanje), in zgolj izolacijo.

Pobudo za izvedbo obeh ukrepov so na dveh zborih stanovalcev gladko zavrnili, Sterletova pa se je zavedala, da zgolj nova streha ne bo rešila vseh težav z vlago, zato je pridobila 100-odstotno soglasje lastnikov, da bi toplotno izolirala svoje stanovanje, če upravniku ne bi uspelo pridobiti potrebnih soglasij še za izvedbo fasade. Pa so se stvari le začele premikati, morda tudi zato, ker je enemu izmed stanovalcev na avto padel kos ometa, pravi sogovornica.

Po dveh letih prerekanj našli skupni jezik

Leta 2009 so stanovalci in upravnik, Martin Pilih iz podjetja Gruda, le našli skupni jezik. Glavni problem je bil pridobiti soglasje tistih lastnikov, predvsem starejših, ki niso imeli sredstev, da bi naložbo plačali, pove Pilih. Stanovalcem je zato predstavil izračune, po katerih bi se lahko kredit, ki bi ga najeli, odplačeval s prihranki pri ogrevanju. Predlagal jim je, naj se poskušajo dogovoriti s svojimi dediči, saj bodo stanovanja nekoč njihova. Nekateri so upoštevali njegov nasvet, za druge je Sterletova na eni izmed bank uredila posojilo po skoraj enakih pogojih, kakor jih je ponujal Eko sklad. (Kredita na Eko skladu niso mogli dobiti, ker so podali vlogo za nepovratna finančna sredstva, možnosti za hkratno pridobitev subvencije in kredita pa Eko sklad takrat še ni dopuščal.)

Odločili so se torej, da toplotno izolirajo fasado, sanirajo streho in zamenjajo kritino, hkrati pa zamenjajo žlebove, uredijo napuš­če in prenovijo balkone. Znesek, ki so ga bili stanovalci še pripravljeni plačati, je bil 121.000 evrov, in niti evro več, so odločili. Vse je potekalo po enakem postopku kot javna naročila, razloži Martin Pilih. Upravnik je poskrbel za popis vseh potrebnih del, na podlagi katerega so potem, ko so ga preverili še stanovalci, pripravili razpisno dokumentacijo. En izvod so obesili na oglasno desko v bloku, stanovalci pa so lahko ponudbe pridobili od katerega koli izvajalca, pri čemer so za izvedbo fasade izbirali le med ponud­niki sistemov s kameno volno.

Na javnem odpiranju ponudb so bili trije predstavniki izvajalcev, trije etažni lastniki in upravnik. Končna odločitev je bila izključno v rokah lastnikov, poudari Pilih in doda, da cena kljub omejitvi glede višine celotne naložbe, ki so jo postavili stanovalci, ni igrala glavne vloge. Odločili so se na podlagi referenc.

Kamena volna na stenah, na strehi celuloza

Večina stanovalcev je že prej zamenjala okna, nekateri tik preden so se začela obnovitvena dela. Ta so vključevala tudi sanacijo balkonov, ki so jih toplotno izolirali le s spod­nje strani s tremi centimetri ekspandiranega polistirena (EPS), na zgornji strani pa ne, saj ni bilo dovolj prostora za vgradnjo toplotne izolacije. Potem ko so odstranili stare ploščice in položili hidroizolacijo, je ostalo komaj dovolj prostora za nove ploščice, saj so imeli do spodnjega roba vrat na voljo le tri centimetre.

Fasado so izolirali s 15 centimetri kamene volne, še prej pa je upravnik pri arhitektu naročil izris zunanjosti bloka. Ta si je zamislil, da bi nekaj oken nekoliko izstopalo iz fasade (izdelali bi približno centimetrske obrobe iz stirodurja in jih pobarvali), a se lastniki s predlogom niso strinjali, čeprav je rešitev na papirju delovala zelo lično in sodobno, pove Pilih in doda, da so stanovalci izbrali tudi malenkost drugačne barve za fasado od predlaganih. Okenske špalete so izolirali le s štirimi centimetri izolacije, kar ni dovolj, je pa bolje kot nič. Če bi jih želeli izolirati tako kot fasado, bi morali odstraniti 15 centimetrov zidu okrog oken, s čimer pa se lastniki niso strinjali, čeprav bi to naložbo podražilo le za približno 40 evrov na vsako okno. Črna točka so tudi škatle za rolete, ki jih niso mogli ustrezno sanirati. Kljub temu v stanovanjih nimajo težav z vlago, pravi Polona Sterle.

Zamenjali so žlebove, strelovode, sanirali napušče, zamenjali celoten nadstrešek nad vhodom v blok. S 15 centimetri EPS so izolirali še strop v kleti proti ogrevanemu pritličju, na strešno ploščo pa so nasuli 40 centimetrov celulozne izolacije in del, na katerem stanovalci sušijo perilo, prekrili z OSB-ploščami. Z njimi bodo prekrili tudi preostali del, takoj ko se bo v rezervnem skladu nabralo kaj denarja. Same strehe niso izolirali, ker za to ni bilo potrebe, so pa sanirali tramove in vse skupaj s spod­nje strani obložili z lesnovlaknenimi ploščami.

Stroški za ogrevanje so se prepolovili

Za celotno naložbo so stanovalci odšteli 121.000 evrov, pri čemer jim je Eko sklad povrnil del sredstev (za toplotni ovoj in izolacijo strešne plošče). V bloku je devet trisobnih in šest dvosobnih stanovanj – za prva so bili stroški obnove približno 9000 evrov, za druga 7000, vsako stanovanje je dobilo nazaj deset odstotkov, pove Polona Sterle, ki je v imenu stanovalcev tudi vlagala vloge za pridobitev nepovratnih sredstev Eko sklada.

Sterletova je hkrati s prenovo bloka zamenjala ogrevalni sistem, zdaj se ogreva s kaminsko pečjo na drva, plinsko peč (na utekočinjeni naftni plin) prižge le redko. Letošnjo zimo je porabila 2,5 metra drv, medtem ko je pred izvedbo toplotnega ovoja za ogrevanje plačevala tudi več kot 200 evrov na mesec.

Tudi najstarejša stanovalka bloka, 96-letna Helena Markup Scagnetti, je v letošnjih treh zimskih mesecih pri ogrevanju prihranila najmanj 300 evrov. Novembra in decembra lani ter januarja letos je za ogrevanje 54 kvad­ratnih metrov velikega stanovanja odštela skupaj malo več kot 60 evrov, marca je bil znesek nekoliko višji, 57 evrov. Preden so blok izolirali, je bil račun za ogrevanje vsak mesec krepko čez sto evrov. V stanovanju ima vedno 21 stopinj; čeprav ponoči vestno ugaša plinsko peč, je zjutraj prijetno toplo, pravi gospa, ki zelo dobro skriva leta in katere glas podpore ukrepom za energijsko učinkovitost je bil po besedah Polone Sterle odločilen.