Otroške in mladinske sobe: Iz ene sobe sta nastala dva spalnika

27. 8. 2012 | Besedilo: Aleksandra Zorko | Fotografije: Mavric Pivk/Delo

otroška soba, spalnik, mladinska soba, pograd

Kako iz ene dokaj majhne sobe narediti dve? Odgovor predstavljamo s konkretnim projektom, ki sta ga oblikovali arhitektki Damjana Zaviršek Hudnik in Špela Nardoni Kovač iz biroja Hišeriše arhitektura. Dvanajst kvadratnih metrov veliko sobico sta spremenili v dva spalnika za deklici, ki prihajata v leta, ko potrebujeta nekaj zasebnosti.

Otroška sobica je otrokov mali zasebni svet. Pisano obarvane stene in prikupne risbe na stenah, igrače, drobni predmeti, ki jih zbira – veliko je stvari, ki jih je treba pospraviti na nekaj kvadratnih metrov. Starši imajo veliko veselja z opremljanjem otrokove sobe, marsikdo pa se ob tem ubada s prostorsko stisko, zlasti kadar sta v družini dva ali več otrok, stanovanje pa majhno.

Pri urejanju otroške sobe je treba po besedah arhitektke Damjane Zaviršek Hudnik upoštevati dejstvo, da otroci hitro rastejo in da se njihove potrebe v prostoru spreminjajo veliko hitreje kot pri odraslih. »Glede na to, da pohištva ponavadi ne menjamo zelo pogosto, je treba premisliti, kakšne so potrebe v danem trenutku in kakšne bodo čez leto ali dve, ter opremo zasnovati tako, da jo lahko nadgrajujemo ali nadomestimo samo en del,« odgovarja Zaviršek Hudnikova na vprašanje, kaj je treba na splošno upoštevati pri urejanju otroške sobe.

Poleg prostora za spanje je treba zagotoviti dovolj prostora za igro in oblikovanje različnih kotičkov in skrivališč, pa tudi prostor za shranjevanje igrač in oblačil ter seveda prostor za ustvarjanje. Starejši otroci potrebujejo še kotiček za domačega ljubljenčka, poslušanje glasbe, branje, vadbo instrumenta in podobno. Otroški okus se hitro spreminja, opozori arhitektka, zato je bolje, da je pohištvo preprosto oblikovano in da sobo popestrimo z dodatki, na primer s pisano preprogo, zavesami, okrasnimi blazinami, pregrinjalom.

Zares malo prostora

Če smo omejeni s prostorom, pridejo prav rešitve, ki se zdijo kot »čudežne škatlice«, pravi sogovornica. Za takšne primere so na voljo večfunkcijski elementi. Na primer, stranica omare, ki se odpre v delovno mizo, igralni podest, izpod katerega ponoči izvlečemo posteljo, omare, ki delijo prostor in so dostopne z dveh strani. Če je na voljo dovolj višine, lahko zasnujemo pograd, ki poleg ležišča omogoča še druge funkcije, na primer pod njim je lahko igralni kotiček, pisalna miza ali shranjevalna omara.

Prostor, ki ga nameravamo razdeliti, mora biti tako velik, da bosta imela na novo urejena dela vsaj velikost kabineta, to je približno šest kvadratnih metrov. In prav toliko merita sobici za dve deklici, ki sta ju arhitektki zasnovali iz ene. Prej je soba, ki sta si jo delili sestrici, merila dobrih 12 kvadratnih metrov. Kakor pravi Zaviršek Hudnikova, sta sestri sicer veliki prijateljici in sta vedno lepo sobivali, vendar sta že toliko stari, da je želja po zasebnem prostoru vse večja.

Najpomembnejši pri takšnem projektu, pravi sogovornica, je položaj okenskih odprtin in vhoda v prostor, seveda pa tudi oblika in višina prostora. »Vsak nov prostor potrebuje svetlobo in možnost zračenja oziroma okno. Vrata naj bi bila na mestu, kjer je dostop mogoč v vsak nov prostor posebej, da sobici nista prehodni oziroma da potrebujemo za novi dostop čim manj hodnika,« še pojasnjuje. Pri konkretni sobi so se želeli izogniti tudi vsem gradbenih posegom, zato so se odločili, da jo bodo razdelili z notranjo opremo. »Zasnovali smo posteljo – pograd, do katerega je mogoče dostopati iz različnih smeri in je hkrati ločilni element med novima sobicama,« pojasnjuje sogovornica. Na srečo sta bili v sobi dve okni, sicer ne na sredini prostora, tako da so vsaki novi sobici lahko namenili svoje. Položaj vratne odprtine je zahteval ureditev minimalno širokega prehoda, vendar so ga vizualno razširili z umestitvijo ogledala. Ogledalo kot element, ki navidezno veča prostor in briše njegove meje, so uporabili tudi na delu stene, ki deli sobici ob oknu. Z njim so ujeli še nekaj dodatne svetlobe, ki se z odsevom prenese v prostor.

Vsaka sobica ima poleg postelje dovolj veliko in dobro osvetljeno delovno mizo ob oknu, visoko omaro s policami za knjige in drobnarije, pod posteljo pa tri velike predale. V prehodu do sobic so za vsako deklico uredili garderobno nišo in jo zaprli z doma potiskano zaveso. »Sobici sta sicer majhni, vendar nam je uspelo ohraniti nekaj osrednjega prostora za igro,« še pravi sogovornica.

Pri pohištvu so se odločili za belo barvo z dodatkom lesa – lesene so vertikale na pogradu, ki skrivajo konstrukcijske stike, podboji novih vrat in police knjižne omare. Vsaka sobica ima eno steno v barvi po izboru deklet, starejša je izbrala rumeno, mlajša modro. Po besedah arhitektke so bili namerno precej zadržani pri barvah, saj sta sestri zbiralki drobnih pisanih predmetov, ki polnijo njune police, in ljubiteljici risanja, tako da so tudi stene prekrite z njunimi izdelki. Sobici so poimenovali spalnika, saj spominjata na spalni kupe v vlaku.

Barve v otroških sobah

Ne glede na otrokovo starost je treba pri izbiri opreme misliti na kakovost tako izdelave kot materialov. Pohištvo naj bi bilo iz čim bolj naravnih, do okolja in otroka prijaznih materialov. Nekateri prisegajo na masivni les, ki je obdelan le z voski in olji. Vsekakor je pred nakupom dobro preveriti sestavo in obdelavo pohištva. Prav tako je treba paziti, da robovi niso nevarno ostri, ampak zaobljeni ali posebej zavarovani, barve pa skrbno in premišljeno izbrane.

Otroci so z barvami zelo sproščeni in tudi zelo dobro vedo, katera jim je všeč, pravi arhitektka, zato jim je treba prisluhniti, hkrati pa upoštevati njihov temperament. »Barve zelo vplivajo na naše počutje. Zato v sobi otroka, ki je zelo živahen, ne uporabimo intenzivno oranžnih in rumenih odtenkov, ki spodbujajo aktivnost, ampak raje bolj umirjene,« dodaja sogovornica. Otroci imajo veliko igrač, drobnarij, risbic na stenah, ki z barvami polnijo prostore. Preveč različnih barv in veliko poslikav lahko v prostor vnese le zmedo.

Kakor pravi arhitektka, se ponavadi pri projektih odloči za belo ali izredno nežno barvno osnovo prostora, nato pa glede na njegovo obliko in velikost, predvideni razpored pohištva ter položaj oken izbere steno, ki je lahko močneje obarvana. »Barvna stena lahko vizualno zelo zmanjša prostor, zato je poleg izbora barve pomembno tudi, katero steno pobarvamo,« še pojasnjuje Zaviršek Hudnikova. Ob tem poudarja, da mora biti ena stena v otroški sobi takšna, da na njej ni veliko informacij, da si lahko otroci »spočijejo oči«.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE