Sobici, ki bosta rasli z otrokoma

Sobi sta veliki dobrih 11 in 13 kvadratnih metrov. Namenjeni sta otrokoma, starima šest in sedem let, ki sta začela obiskovati osnovno šolo. Tloris je v obeh podoben: ob vhodnih vratih je visok element za spanje z omarami, na drugi strani, kjer je nekoliko več svetlobe, pa je oprema namenjena učnim in ustvarjalnim dejavnostim – miza s predalnikom in odlagalnimi regali ter dodatne omare za shranjevanje.

»Glavno vodilo pri obeh sobah je bilo, da otrokoma omogočimo individualno izbiro uporabe postelje (zgoraj ali spodaj) ter drugega ležišča za druge dejavnosti, ustrezno delovno površino za učenje in ustvarjanje ter dovolj omar za shranjevanje. A hkrati, da razporedimo opremo čim bolj po obodu in sobe z njo ne utesnimo preveč,« pojasnjuje arhitektka Nina Grm. Pri obeh sobicah gre za podoben koncept zasnove. »Čeprav je posamezna soba namenjena enemu otroku, smo umestili pograd, a ne zato, da bi na njem spala dva otroka, ampak kot pohištveni element, ki ponuja več možnosti uporabe, glede na otrokove dejavnosti, želje in starost. Ker otroci rastejo, se tudi njihove potrebe spreminjajo.«

Pograd z več funkcijami

Pograd je v osnovni funkciji namenjen span­ju. Kje bo spal, zgoraj ali spodaj, pa si lahko otrok izbere sam. Kot pravi arhitektka, so mlajši raje spodaj, z odraščanjem pa si zaželijo več zasebnosti in se večinoma raje odločijo za zgornje ležišče. Spodnje takrat postane površina za igranje, zofa za poležavanje in branje/učenje ali pač dodatno ležišče. Prostor okrog pograda so izkoristili za dodatne shranjevalne površine, tako je pod posteljo predal, tudi stopnice, po katerih se otrok vzpne do zgornje površine, so predali, ob pograd pa so umestili še omaro za oblačila.

Pri ureditvi je ključno, da zna arhitekt otroku prisluhniti, kaj ga zanima, in to vnese v njegovo sobo, hkrati pa z opremo omogoči, da imata otrokova domišljija in ustvarjalnost prosto pot. Ob tem se zastavlja vprašanje, koliko upoštevati želje, zlasti najmlajših. »Barve in materiale smo izbrali glede na želje otrok in staršev. Velikokrat otroci sami niti ne vedo, kaj in kako bi imeli, zato starši pomagajo pri odločitvi. Vsaj toliko, da izberemo slog sobice, barve in posebne detajle. Nato otrokom pokažemo vizualizacijo, če jim je všeč, se lotimo izvedbe, drugače se glede barv še usklajujemo, tako da se otroci lahko s svojo bodočo malo spalno-bivalno enoto tudi poistovetijo,« odgovarja arhitektka.

Sicer pa, kot še pravi, pri projektiranju notranje opreme upoštevajo otrokove želje, povezane z njihovimi navadami in dejavnostmi, in umestijo specifične elemente. Na primer, deklica, ki je plesala, si je zamislila veliko ogledalo z vodoravno palico na njem in željo so ji seveda izpolnili.

V sobicah, ki ju predstavljamo, sta si otroka izbrala predvsem barve (rožnato, bež, zlato, modro) in nekatere motive, kot je zem­ljevid sveta za fanta. Starši pa so si po besedah arhitektke želeli opremo, ki bo omogočala funkcionalno uporabo zdaj in čez leta, ko bosta sin in hči odraščala.

Pri snovanju fantovske sobe je bil največji izziv, kako ustrezno umestiti pisalno mizo, da bo hkrati dovolj omar za oblačila in shranjevanje, ter pograd s stopnicami. »Zaradi položaja okna in vrat smo morali izkoristiti obod sobe in postaviti opremo v obliki črke U. Prav tako smo morali prestaviti radiator, zato je bil potreben manjši poseg,« pojasnjuje arhitektka. Pri sobi za deklico je več razmisleka zahtevala stena z oknom, ki je poševna, torej na obeh straneh pri mizi in pri omari ni pravega kota. A tudi to se da z opremo po meri dobro rešiti in prostor maksimalno izkoristiti, poudari sogovornica. Na koncu pa je pomembno, da sta otroka s svojima sobicama zelo zadovoljna, vsak si je že izbral svoj najljubši kotiček.