Pri iskanju tehničnih rešitev za uvajanje dopolnilnih sistemov z uporabo obnovljivih virov energije je treba izhajati iz specifike dotičnega objekta t.j. iz čim bolj natančnih podatkov o njegovih energijskih potrebah. Glede na različne razmere je možnih več pristopov ter v nadaljevanju več individualnih dodatnih različic. Skupno jim je, da večja začetna investicijska vlaganja vodijo v večje kasnejše energijske dobitke ter s tem manjše nadaljnje letne obratovalne stroške objekta.

Za obstoječe stavbe je treba najprej vedeti, če so že dovolj toplotno zaščitene, saj je energijsko najbolj potraten običajno prav segment rabe toplote za ogrevanje prostorov. Če je učinkovite toplotne zaščite premalo, prva razpoložljiva finančna sredstva namenjamo gradbenim ukrepom. Pri prenovljenih stavbah pa iščemo osnovne rešitve pri dopolnjevanju sistema oskrbe s toplo sanitarno vodo, nadgrajene t.j. zahtevnejše rešitve pa usmerjamo tudi v pomoč pri generaciji toplote za ogrevanje. V tem primeru je treba upoštevati tudi naravo objekta in ogrevanega sistema v njem, npr. temperaturni režim ogrevalnega medija, moč v konici in med sezono, ipd.

Solarni sistemi so značilni za dolgoročno smer razmišljanja, kjer ob tipično višji začetni investiciji sistem nudi proizvedeno toploto z minimalno souporabo pogonske električne energije. V naslednjih npr. 30 letih obratovanja solarnega sistema vas dvigovanje cen električne energije ne bo skrbelo toliko, kot bi vas v primeru uporabe toplotne črpalke, ki ima krajšo življenjsko dobo (izhodiščne naprave). Z vidika energetske in finančne dolgoročnosti sem osebno bolj naklonjen  termičnemu solarnemu sistemu.
Tipični termični solarni sistem je manjše zmogljivosti in pokriva zgolj oskrbo s toplo sanitarno vodo. Na stanovalca se v tem primeru vgrajuje do 1,5 m² ploščatih sprejemnikov, pri čemer je pomembna tudi razpoložljiva možnost vgradnje sistema (naklon in orientacija) ter siceršnje potrebe gospodinjstva po topli vodi. Pri sanaciji je pomembna tudi konfiguracija obstoječega sistema, kjer v večini primerov odpade obstoječi (premajhen) boljer. Nadomestiti ga je treba z ustrezno večjim bojler ali hranilnikom toplote. Na vsak kvadratni meter lahko, glede na značilnosti sistema ter porabo tople vode, letno pridelate energijske prihranke primerljive s 50 litri kurilnega olja!

Nekoliko večji solarni sistemi so običajno podpora sistemu ogrevanja, pri čemer je prednost, če je v objektu že talni sistem ogrevanja ali pa je radiatorsko ogrevanje izrazito nizkotemperaturno. V tem primeru pri enaki površini kolektorskega polja (in enaki investiciji vanj) letno sistem proizvede večjo količino uporabne toplotne energije, kot bi jo sicer. Ker so poletne potrebe stavbe po toploti drastično zmanjšane, je pri večjih sistemih pomembno, da imamo zagotovljeno porabo toplote (zunanji bazen?). Še boljša pa je rešitev z ustrezno korigirano vgradnjo, t.j. višji naklon kolektorjev, kjer imamo v pozimi občutno povečan toplotni donos, poleti pa je proizvodnja toplote manjša.

Pri uporabi sprejemnikov v funkciji podpore ogrevanju prostorov je še posebej pomembna njihova učinkovitost v zimskem obdobju. Izbirati moramo boljše in obenem dražje tehnologije. Ključna je povezava dinamike mesečnih toplotnih potreb objekta ter paralelne sposobnosti solarnega sistema pri generaciji toplote. Največja investicijska napaka bi bil torej večji solarni sistem za dopolnilno ogrevanje stavbe, kjer pozimi ne bi mogli izkoristiti toplotne energije zaradi prenizkega temperaturnega nivoja, poleti pa bi ostajala proizvedena toplota neizkoriščena. Zaradi tega je treba načrtovanje solarnega sistema prepustiti usposobljenemu projektantu, ki s pomočjo programskih orodij optimira sistem, ki zagotavlja smiselne energijske učinke pri čim manjšem začetnem vložku.

Uporaba toplotne črpalke v stavbi je preprosta rešitev. Vgradnjo toplotne črpalke zrak/voda, predvidevam, da razmišljate o njej, je tehnično zelo preprost poseg, ki ima obenem tudi hvaležno investicijsko plat. Po drugi strani pa je za generacijo toplotne energije še vedno potrebnih 20 do 30 odstotkov električne energije. Sistem je torej stroškovno konkurenčen siceršnji uporabi kurilnega olja, ni pa tekač na dolge proge, kot bi lahko rekli za solarni sistem.

Najbolj pogosta je uporaba naprave manjše moči, v pomoč pri pripravi tople sanitarne vode, v povezavi z 200- ali 300-litrskim bojlerjem. Glede na uporabljeni vir toplote (okoliški zrak, zrak v pretopli kleti ali drugem spremljajočem prostoru, odpadni zrak) je lahko obdobje delovanja sistema omejeno na poletno obdobje ali pa vključuje tudi prehodna obdobja in del zime. Sistemi so torej različni glede na možnosti vgradnje te tehnologije, kar se odraža v trajanju obratovanja in s tem nadomeščanju dražjega kurilnega olja. S povečano učinkovitostjo tehnologije (COP), kar je pomembno z vidika dolgoročnosti in konkurenčnosti fosilnem gorivu, pa se dviguje tudi cena naprave. Pri izboru naprave dajmo torej prednost učinkovitejšim!

Topotna črpalka zrak/voda nekoliko večje moči, ki bi v okviru svojih toplotnih in temperaturnih zmogljivosti delno nadomeščala ogrevalno toploto iz kurilne naprave (poleg priprave tople vode), je pogojena predvsem toplotnim potrebam hiše ter nenavsezadnje tudi klimatskim značilnostim mikrolokacije stavbe. Razmejitev v bivalentnem delovanju (kakšen del energijskih potreb pokriva kateri sistem) pogojuje objekt z uporabniki, po drugi strani pa seveda tudi višina investicije. Razmišljati moramo tudi o morebitnih drugih gradbenih ukrepih na objektu. Če je njihov potencial dovolj velik, je smiselno stavbo v naslednjih letih najprej energijsko izboljšati ter nato kurilno napravo nadomestiti s toplotno črpalko, ki je po možnosti drugega tipa, npr. sistem zemlja/voda.