Sistem ogrevanja stavbe ter generator toplote za ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode sta »posledica« lastnosti objekta in njegove uporabe. Pri načrtovanju sanacije kotlovnice v obstoječi stanovanjski stavbi tako projektant pri zasnovi sistema in izračunu komponent potrebuje več podatkov. Z vidika uporabe znanih vrednosti upošteva: dosedanjo letno porabo goriva v ogrevalni sezoni in izven nje, število obratovalnih ur gorilnika na stari kurilni napravi, podatke o temperaturi ogrevalnega medija v povprečnih zimskih razmerah ter konici ogrevalne sezone. Z uporabo teh vrednosti lahko natančneje oceni dejansko potrebno toplotno moč nove ogrevalne naprave, lahko pa si pomaga tudi s projektnim izračunom toplotnih izgub stavbe (transmisija in prezračevanje), z primernim upoštevanjem vpliva notranjih toplotnih in npr. solarnih dotokov toplote.

Pri nadomeščanju starih kurilnih naprav s sodobnimi kurilnimi napravami se takšen korekten pristop pogosto ni upošteval. Razlog za to je dejstvo, da se investicija v sanacijo kotlovnice ni bistveno spreminjala, ne glede na uporabo nove naprave moči 12 ali pa npr. 24 kW. Če pa uporabljamo sodobne sisteme, kot je npr. izpostavljena uporaba toplotne črpalke voda/voda, je odvisnost moči generatorja toplote in investicije v sistem občutno drugačna. Poleg tega je vprašanje tudi ustreznost ostalih pripadajočih tehničnih vidikov, kot je npr. izdatnost vira toplote (podtalnica) glede na možnost uporabe sistemov z močjo v razmerju 1:3, priključna električna moč sistema in hišni priključek,... S tega vidika projektant glede na specifične razmere vsake obstoječe stavbe išče rešitve tudi v zmanjševanju konice topotne moči naprave z uvajanjem ustrezno dimenzioniranega hranilnika toplote, z morebitnim vključevanjem električnega grelnika manjše moči za pokrivanje redkih konic, ipd.

Kot zaključek lahko povzamemo, da je treba nov sistem izbrati smiselno glede na potrebe objekta, dimenzioniranje moči naprave pa je posledica toplotnih potreb stavbe ter sposobnosti sistema pri premagovanju konic. Cilj postopka projektiranja (vključuje tudi pridobivanje soglasij) je izbor nove naprave optimalne manjše moči, kar dolgoročno vpliva na povečano učinkovitost delovanja ter nižjo investicijo v sistem.