Kolumna: Moje poletje z mojstri fasaderji

Prav zdaj mineva že leto dni, odkar je naše vsakdanje življenje grobo ustavila pandemija. Čez noč se je večina stvari, ki so se nam zdele samoumevne, prelevila v nedosegljivo razkošje. Kdaj bom znova šla na koncert? Pa na kavo in razstavo s prijateljico … Tako se je začelo tudi moje delo od doma, prvič po dobrih dvajsetih letih, odkar sem zaključila s honorarnim delom ob študiju in se zaposlila. Najprej šok, nato organizacija domačega delovnega kotička, pa dogovor, kje bo kdo delal, kje telefoniral, da se ne bova z možem motila, hodila drug po drugem. Po nekaj tednih so se reči ustalile in prešle v vsakdanje, dokaj umirjene tirnice.

Ko gradbeni odri zmotijo idilo pogleda na park. Foto: Aleksandra Zorko

Kmalu – vsaj danes se zdi, da je bilo kmalu – je sledila sprostitev ukrepov in smo malo lažje zadihali. A glej zlomka, oglasili so se tudi naši mojstri, že pred časom izbrani za dolgo načrtovano energetsko sanacijo fasadnega ovoja bloka, kot temu modro rečejo strokovnjaki. Takoj bi začeli z delom, malo se mudi, seveda. Moji možgani še niso povsem ponotranjili te informacije, ko me kot strela z jasnega prešine misel, da vendar delam od doma. Fasadiranje in delo od doma? Hkrati? Pa saj se mi bo zmešalo!? O ničemer drugem nisem več razmišljala.

Fasadiranje in delo od doma? Hkrati? Pa saj se mi bo zmešalo!? O ničemer drugem nisem več razmišljala.

Poletna jutra ob srkanju kavice in opazovanju dreves ter poslušanju ptičjega žvrgolenja v parku, na katerega gleda naše ljubo stanovanje, so bila le še bled spomin. Med pitjem kave za kuhinjsko mizo so mi zdaj skozi okno iz oblaka prahu mahali sicer prav prijazni mojstri, ki so se neutrudno sprehajali po delovnih odrih. Gor in dol, gor in dol, seveda mimo našega največjega okna in mojega delovnega prostora. Morda bi jih morala povabiti na kavo, razmišljam zdaj. Vsaj tistih deset minut bi ne poslušala trušča in vpitja.

Res so takoj začeli delati. Najglasnejša dela so za zjutraj, pa za takrat, ko imaš kakšen pomemben telefonski klic. To zdaj vem.

Pogled skozi zaščitno kopreno. Foto: Aleksandra Zorko

Nekega dne, bil je že julij, me mož navdušeno pokliče – iz službe, srečnež – in naznani, draga moja, našel sem nama krasno hiško, na italijanski obali, tam ni nobenih okužb, nekaj korakov od plaže, v normalnih brezvirusnih časih bi bila zasedena vsaj leto vnaprej. Čudovito! Res sva pobegnila za tista dva tedna, ko naj bi se izvajala najglasnejša dela sploh – pritrjevanje izolativnih plošč. Vsa umirjena in lepo spočita sva se vrnila, misleč, da nas čakajo samo še malenkosti in bo te more konec. Polna energije in dobre volje srečam sosedo, še preden si uspem zares ogledati blok: a je bilo glasno v zadnjih tednih? Sploh ne, odgovori, mojstrov ni bilo niti blizu. Kako? Po načrtu del bi morali to že opraviti, ne? Hja, na krajši dopust so šli. Jasno.

In potem je prišel ponedeljek, sedim v domači pisarni z lepim razgledom na krošnje bujnih dreves (seveda, preden so mi okna zagrnili z zaščitno kopreno, ki ne prepušča niti sonca niti zraka) in se je začelo. Ali je lahko sploh še bolj hrupno, se sprašujem in obupano zrem v računalniški zaslon. Če to preživim … Rešilno bilko mi je ponudila najboljša prijateljica, ki živi v tujini in mi je prijazno odstopila svoj udobni, predvsem pa tihi ljubljanski dom.

Ta veličastni projekt je bil tudi precejšnja preizkušnja za medsosedske odnose v bloku. Izbira barve fasade je bila nadvse zanimiva izkušnja, če se  nežno izrazim ...

Preživela sem, moji načeti živci za silo tudi, in prišla do nekaj sklepov.

Eleganten, svetlo peščeno sivkast odtenek fasade s sencami, ki jih rišejo bližnja drevesa. Foto: Aleksandra Zorko

Velike steklene površine brez zaves res prepuščajo veliko svetlobe in sonce v pomladnih in poletnih dneh ožarči lepe stvari v mojem domu. A to ob fasadiranju nenadoma ni več prednost. Z vseh oken se vidi po vsem stanovanju, je bila ena od prvih ugotovitev, ko so bili odri okrog bloka postavljeni in so se po njih začeli sprehajati mojstri. Nujno potrebujemo zavese, saj niti iz kopalnice ne morem v spodnjem perilu, kje pa naj se sploh oblečem? Ob spuščenih roletah in napol v temi bolj težko. Živeti ob prižgani luči, medtem ko zunaj nažiga sonce, je pa tudi trapasto.

Ta veličastni projekt pa je bil tudi precejšnja preizkušnja za medsosedske odnose v bloku. Izbira barve fasade je bila nadvse zanimiva izkušnja, če se  nežno izrazim, pa čeprav pravila ne dopuščajo nobene filozofije. Barve, barve, barve in barvne intervencije. To je zdaj tako moderno. Popestri in poživi, a veste? Samo ena barva, pa še ta siva, joj, to je tako pusto in socialistično!? No, nismo se dali, naš blok ne bo ne rumen ne oranžen, pa tudi progast ne.

Bilo je naporno, včasih skoraj neznosno, pa vendar lahko zdaj, ko je mimo, iskreno povem, da je bilo vredno. Bi ponovila? Nikoli več.

Zgrajen je bil ob koncu šestdesetih let in temu primerno ometan v prav prijetno, nevpadljivo peščeno barvo, ki je z leti še malo zbledela. Po veljavnem občinskem odloku naj nova barva ne bi odstopala več kot deset odstotkov od  izvirnega odtenka. Tako je tudi prav in tega se bomo držali. Na koncu je vendarle prevladala razumna večina in se odločila za eleganten, svetlo peščeno toplo sivkast odtenek. Naš blok je po energetski sanaciji kakovosten tudi z estetskega vidika. In račun za ogrevanje je prav zares opazno nižji.

Bilo je naporno, včasih skoraj neznosno, pa vendar lahko zdaj, ko je mimo, iskreno povem, da je bilo vredno. Bi ponovila? Nikoli več. Če se bomo kdaj selili, se bomo v novogradnjo. In to dovolj kakovostno, da je ne bo treba kar takoj obnavljati. Da si bodo kaj takega v Ljubljani kmalu lahko privoščili le milijonarji, pa je že zgodba za drugo priložnost.