V 30. letih 20. stoletja so na robu mestnega središča, v zelenem okolju in odmaknjeno od delavskih središč, tovarn in hrupnega vrveža, v delu Ljubljane med Prešernovo cesto in železniško progo, na Mirju, v Rožni dolini in za Bežigradom, zidali stanovanjske hiše imenitnejši in premožnejši meščani, posest­niki, bogati trgovci, odvetniki, zdravniki in profesorji.

Lepe in kakovostno oblikovane hiše z vrtom – vile, ki v arhitekturni stroki veljajo za manj zahtevne naloge – so postavljali stavbeniki oziroma njihova stavbna podjetja, po načrtih, ki so jih izdelali sami oziroma v stavbnem podjetju zaposleni gradbeni tehniki ali mladi, še neuveljavljeni arhitekti. Priznani arhitekti, od Vladimirja Šubica do Jožeta Plečnika, so se z načrtovanjem enodružinskih vil ukvarjali le, če so snovali gradnjo lastnega doma oziroma če jih je za načrt zaprosil prijatelj ali posebno zahteven in petičen znanec.

Graditelji so, neodvisno od tega, ali so arhitekturo stavbe zasnovali v zgodovinskem slogu ali je bila rešitev modernistična, dosled­no upoštevali vse s tedaj novimi regulacijskimi načrti podane zapovedi, od postavitve predpisanega volumna stavbe na zem­ljišče do ozelenitve in vrtne ograje, ki se je morala skladati s sliko ulice. Prostorska slika, sestavljena iz urbanističnega reda – mreža pravokotno sekajočih se ulic in dinamičnega prepleta različnih arhitekturnih podob s hortikulturno urejenimi zelenicami, je v prebivalcih in obiskovalcih vzbudila občutja lepega. Da je bila, poleg visoke kakovosti bivanja, odlika v tem času oblikovanih prestižnih stanovanjskih sosesk tudi lepota, razkrivajo stare fotografije.

V zadnjih desetletjih so se do konca druge svetovne vojne izoblikovane stanovanjske soseske enodružinskih hiš močno spremenile. Sprehod po ulicah nas nič več ne razveseli. Izgubil se je izviren urbanistični red, opazovanje prenovljenih in dozidanih, slabo vzdrževanih ali pač novih stavb, zunaj starega reda in merila postavljenih na mestu porušenih, ter vrtov, prenapolnjenih z različnimi pomožnimi objekti, garažami, nadstreš­nicami in celo novimi arhitekturami, je vse prej kot prijetno. Zdi se, da je v nasprotju z nekoč v teh soseskah dovoljeno prav vse. In kakovostno ohranjenih starih vil, arhitektur, ki so bile v prvih desetletjih 20. stoletja z upoštevanjem svetovnih smernic izvirno prilagojene krajevnim zahtevam, je vse manj. Kljub uveljavljenim pravnim zahtevam po varstvu. Med tistimi, ki jih je vse manj, med še ohran­jenimi izjemami, je tudi prelepa starodobna vila na Erjavčevi cesti. Svež, topel lesk stavbnega ovoja, na katerega se odtiskujejo neolistane veje drevja približno enake starosti, razkriva, da so gradbene odre podrli šele pred kratkim.

Podoba vile oznanja čas gradnje

V novo hišo, vilo z vrtom, postavljeno v stavbni niz, so se predniki današnjih lastnikov vselili leta 1930. Po lastnih načrtih jo je postavil eden od tedaj uveljavljenih stavbenikov. Na načrtu je podpisan Miroslav Zupan. Poleg tega, da so stavbeniki gradili racionalno iz kakovostnega materiala po preizkušenih tehnoloških stavbnih pridobitvah, so s svojo načrtovalsko dejavnostjo oblikovali tudi likovno podobo tedaj nastajajočih stanovanjskih sosesk premožnih meščanov.

Ker so se v času načrtovanja vile na Erjavčevi že močno uveljavila nova likovna merila moderne, pripada njena arhitekturna podoba tisti skupini hiš, za katere je značilen skromen fasadni okras. Kljub še vedno razčlenjenemu volumnu, ki se vidno približa kocki, visoki in strmi štirikapni strehi ter fasadnim odprtinam, ki so glede širine in višine oblikovane v skladnih in lepih razmerjih in predirajo stavbni ovoj v določenem osnem redu. Fasad­no lupino oklepa le zidni venec, ki poudarja nadstropja in povezuje zid s streho. Vhod z glavnimi vrati nakazuje nadstrešnica, ki prekriva stopnice v visoko pritličje. Hiša je nam­reč v celoti podkletena in enonadstropna.

Tudi notranja razporeditev prostorov kaže, da je izdelava načrta sledila tedaj splošno uveljavljeni tlorisni zasnovi. V klet so umestili sobo za gospodinjsko pomočnico, sanitarije, prostor za shranjevanje, pralnico in kurilnico. Čeprav so v sobe postavili prelepe peči iz pečnic, so vse prostore v hiši ogrevali z razvodom tople vode – s centralno kurjavo. V pritličju so notranji prostor razčlenili v salon, jedilnico, kuhinjo in shrambo, v nadstropju nad njimi pa so uredili spalnice s kopalnico. Pritličje, nadstropje in podstrešje so med seboj povezali z lesenimi stopnicami, ki so za širino podesta izrinjene iz stranske fasadne ploskve.

In na tem mestu se postavi vprašanje, zakaj je v prispevku, ki govori o prenovi vile, potreben tako podroben opis stare arhitekture. Zato, ker je to slika današnjega stanja. Seveda so v desetletjih – zdaj živi v hiši že tretja generacija – izpeljali številna popravila, izboljšave in s sodobnimi zahtevami bivanja povezane dopolnitve, a je arhitektura, kot izviren dosežek svojega časa, popolnoma ohranjena. Prelepa vila z ravnokar končano obnovo stavbnega ovoja tako dokazuje troje. Prvič, da je redno vzdrževanje bistvenega pomena za ohranitev pretekle in izvirne kakovosti podedovanega (beneška listina, 4. člen), drugič, da za bivanje v koraku z novimi in sodobnimi zahtevami ni treba obstoječega preoblikovati do nerazpoznavnosti, in tretjič, da je za kakovostno, prijetno, kulturno plodno in ustvarjalno življenje nujen stik s preteklostjo. »Prijetno je prijeti za vratno kljuko, ki se blešči od tisoče rok, ki so vstopile pred nami skozi vrata; jasni lesk dolgoletne rabe se je spremenil v podobo dobrodošlice in gostoljubja.« (Pallasmaa, Oči kože, 2007: 98)

Kronologija popravil in obnovitvenih del

V 70. letih prejšnjega stoletja je prav vse fasadne ploskve pokrivala divja trta – hitro rastoča vzpenjavka, ki je s svojim zelenim sistemom počasi, a vztrajno uničevala stavbni ovoj. Ko je omet ponekod že skoraj izginil, so jo odstranili in zunanjo stavbno konstrukcijo v celoti na novo ometali in prebarvali. Še pred izvedbo ometa pa so nosilno ostenje, ki so ga dodatno poškodovala dela na novem cestišču, utrdili in ga dobro zaščitili pred zelo močnimi vdori talne vlage. Poglobili in razširili so temelje, zidano konstrukcijo z lesenimi stropi so povezali s kovinskimi vezmi in jo zavarovali pred vdori talne vlage z vertikalno drenažo in natančno izvedeno vertikalno in horizontalno (injektiranje) izolacijo. Zagotovo je bil med vsemi obnovitvenimi in vzdrževalnimi deli to eden večjih posegov.

Dobro desetletje pozneje so dotrajan centralni sistem ogrevanja zamenjali z novim, takrat so obnovili tudi vse dimnike in vodovodne inštalacije. Staro sanitarno opremo je zamenjala nova. Sledila je obnova strešne konstrukcije. Ker se je v tem času družina povečala, so vzporedno z obnovo strehe, ta je obsegala popravilo strešne konstrukcije in novo kritino, na podstrešju uredili tudi sobe za bivanje.

Zadnje večje popravilo so opravili pred nekaj leti in je bilo spet povezano s stavbnim ovojem. Vse zunanje zidove so obdali z deset centimetrov debelim izolacijskim ovojem, ga ometali in v ometu izdelali rekonstrukcijo okrasnih elementov. V tem času so z replikami zamenjali tudi stavbno pohištvo – okenske okvirje in okenska krila, popravili so vse stare lesene tlake, leseno stopnišče in z novimi barvami polepšali notranje stene.

Oblikovno bogata notranjost

Bolj kot arhitekturi so se lastniki vil posvetili opremi prostorov. Načrtovana je bila do podrobnosti. Razen nekaterih kupljenih kosov pohištva preteklih slogov je bila vsa oprema izdelana po načrtih arhitektov in oblikovalcev v tedaj izjemno dobrih in poznanih ljubljanskih mizarskih delavnicah. Omare, omarice, mize, stoli in sedežne garniture, izdelane v zgodovinskem slogu, slogu secesije in moderne, se spletajo v prijetno urejenost, v vabljivo toplino doma, v katerem močno likovno doživetje utiša zunanji hrup. K izdelkom iz lesa, nekaj je tudi čisto novih sodobnih, se pridružijo še svetila, okrasne umetnine in brezštevilni drobni predmeti, prineseni od tu in tam. Dom, v katerem je novega pohištva le za vzorec, dom, v katerem so vse sobe že desetletja enako velike in služijo istemu namenu, dom, ki na vsakem koraku razkriva žlahtno izkušnjo časa, pa je po doživetju in občutenju vendarle sodoben. Visokokakovosten in to je navdušujoče.