Takšnih stanovanjskih stavb je v Sloveniji veliko. Zaradi njihove dotrajanosti in neprimerne prostorske razporeditve je prenova vedno bolj pogosta naloga sodobnih arhitektov.

Za nakup polovice dvojčka se je par odločil predvsem zaradi želje po bivanju v lastni hiši, svobodnejšem in bolj osebnem načinu kakovosti življenja v mestu. Poleg tega sta vedela, da ne potrebujeta velike družinske hiše. Oba estetsko in arhitekturno zahtevna sta se hkrati zavedala, da jima estetika in kakovost arhitekturnega jezika obstoječe polovice hiše ne zadošča. S čim bolj racionalnimi in majhnimi posegi sta želela doseči največji učinek, ki bi zadoščal njunim družinskim potrebam.

Načrtovanja prenove sta se lotila sistematično in temeljito. Avtorski izraz biroja Bevk-Perović arhitekti jima je ugajal, njihovo delo sta poznala predvsem iz opusa nagrajenih in priznanih javnih stavb. Blizu jima je bil njihov jasen in izčiščen arhitekturni jezik – koncept in zgodba, osnovna temeljna ideja in rešitev, ki sta lastni vsaki avtorski arhitekturi. Načrtovanje sodobne družinske hiše v gabaritih stare zazidave je pomenilo veliko premislekov tudi glede tega, kako se bo nova polovica »razumela« s svojo staro polovico. Pred njima se je odprla nova razsežnost o načinu in možnostih prenove stare polovice.

Želela sta si smiselne vsebinske prenove, biti s svojimi posegi in ravnanjem skromna, energijsko vzdržna in ekološko prijazna. In kljub vsemu živeti v hiši, ki je njuna, njima lastna po estetiki, videzu in načinu življenja.

Obstoječi volumen hiše v notranjosti pred prenovo ni omogočal občutka prostornosti, stropovi so bili nizki, prostori ozki in okna majhna. Z odločitvijo, da pritličje hiše potopijo pod raven zunanjega terena, so dosegli veliko prijetnih, funkcionalnih in zanimivih prostorskih rešitev.

V kletnih prostorih znižanje stropa ni precej vplivalo na kakovost in velikost shramb, kotlovnice, utilitija in dnevnih sanitarnih prostorov. V pritličju dodatna višina precej spreminja dojemanje in velikost volumna enovitega, odprtega in prehodnega dnevno bivalnega prostora. Prostor v pritličju nima predelnih sten. Posamezne funkcije prostora se med seboj spontano prepletajo in nadaljujejo. Prostoren kuhinjski del z otokom se nadaljuje v jedilnico, ki je povezana z dnevnim prostorom in delovnim kotom. Prostor zakroži. Velika okna omogočajo pogled skozi hišo, na vrt spredaj in zadaj. Široke okenske police so v belem laminatu. Po vsej dolžini prostora se spontano spreminjajo v stopnice in potem nazaj v police. To pretočnost poudarja in nadaljuje minimalistično načrtovana oprema po meri in izbrani kosi pohištva. Izbor materialov sam po sebi ne pripoveduje zgodbe prostora, ker je enoten po celotni hiši. Pohištvo funkcionalno spreminja oblike, v teksturi in detajlu pa ohranja zadržanost in nevsiljivost.

Celovit vtis notranjega prostora je svetel in bel. Bela je hišni »lightmotiv«. Bel kerok delovnega kuhinjskega pulta, velika bela jedilna miza, beljen hrastov parket in svetel sibirski macesen v okenskih okvirih ustvarjajo nevtralno podlago za bivanje. Bela barva sten pa ponuja ozadje za igro senc in svetlobe. Južno in zahodno sonce spreminjata razpoloženje prostora s svojo barvitostjo in se odsevata na različnih odtenkih beline. Vizualni zapik v prostoru so temni poudarki – sedežna oprema v barvi kakava, vidne strukture v temen laminat ujete vezane plošče knjižnih polic.

Os hiše je osrednje stopnišče, ki povezuje kletne prostore, pritličje in mansardo med seboj. Beljen hrastov parket, položen v bivalnem delu hiše, se na stopnišču zamenja z belim laminiranim mediapanom. Talna obloga je tako enotna, ni vidnih stikov niti kontroliranih fug. Dvoramne stopnice se zlagajo ena na drugo in počivajo na podestu, kjer se odpre pogled do slemena hiše.

Razporeditev prostorov v mansardi je racionalna. Velika spalnica s kopalnico na eni strani, na drugi strani soba in med njima otroška kopalnica. Kolenčni zid v obeh spalnicah je v celoti zasteklen. Enako v otroški kopalnici, ki je obrnjena proti jugu, in v kopalnici na severni strani.

Prostori v mansardi so odprti do slemena strehe. Volumen prostora je res navdušujoč. Oprema sledi izboru iz pritličja. Materiali, strukture in detajli so poenoteni in preprosti, izčiščene površine nagovarjajo s posebnim poudarkom. Velika spalnica ima poseben poudarek, veliko okno na zahodni steni, ki deluje kot uokvirjena slika.

Kot popolno nasprotje belini, svetlobi in pretočnosti se hiša navzven odene v črn, metaliziran, unikatno oblikovan fasadni plašč. Linijska struktura aluminijastih profilov skriva v sebi vse elemente in detajle fasade – od žlebov, snegolovov in strelovodov. Črna barva fasade dela hišo v resnici še bolj skrivnostno – od zunaj si človek težko predstavlja, koliko svetlobe in prostora skriva v sebi.