Hiša, ki sva jo kupila, je bila nazadnje obnov­ljena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, a so jo prejšnji lastniki zelo lepo vzdrževali, se spominja Linda. »Za naju je bila idealna, saj sva si jo želela temeljito predelati in sva komaj čakala, da zavihava rokave.« Tla so bila prekrita s preprogami, stene so krasile vzorčaste tapete, v starinski kuhinji so bile nameščene omarice v marelični barvi. »Hotela sva spremeniti tloris hiše in kuhinjo preseliti v eno večjih sob, da bi bilo v njej več prostora, in kaj kmalu nama je bilo jasno, da starih simpatičnih kuhinjskih elementov ne bo mogoče umes­titi med sodobne gospodinjske aparate in pripomočke. Tako sva se morala od mareličnih omaric posloviti.«

Družina si je želela svetlo hišo s pridihom starinskega, s sodobnimi detajli, ki zagotav­ljajo udobje, in svežim novim videzom. Obstoječo stavbo so dogradili z dveh strani, tako da so pridobili veliko dnevno sobo, četrto spalnico in veliko vežo z vgradno omaro. Končni cilj je bil, da dobi vsak član družine svoj zasebni prostor. Sobe so razmeroma majhne, zato so pri opremljanju za osnovo izbrali belo barvo, da bi vanje pritegnili čim več svetlobe. Vendar ima vsaka svoj slog.

Lastnika živita v duhu filozofije, da ni nujno, da je stanovanjska oprema draga, vsekakor pa mora biti domačna in prijetna. Kosi iz druge roke, prebarvani tako, da ugajajo družini, so se v tem domovanju povezali v čisto osebno mešanico starega in novega. Linda se je veselja do notranjega oprem­ljanja navzela od staršev, že kot majhna deklica preuredila sobo po svojem okusu in sama sešila blazine, prevleke in zavese. Zdaj je opremljanje strast vseh družinskih članov.

Tri otroške sobe so najlepši zgled, kako lepo je mogoče pohištvo obnoviti s svežimi barvami in dobrimi idejami. V sobi sedemletnice so tako uporabili star kavarniški pult z omaricami iz tikovine, ki pa je dobil novo vlogo. Postelja in omara v sinovi sobi sta izdelani tako, da ostaja čim več prostega prostora. Zaradi belih zidov in tal je prostor svetel, vse skupaj pa dopolnjujejo detajli v različnih odtenkih modre. Kuhinji daje poseben pridih udobja kamin, ki je ostanek prejšnjega tlorisa, ko je bila tu dnevna soba. Elementi s kuhinjskim pultom iz granita so iz Ikee, police, obešene na vrvicah, so našli na boljšem trgu in so bile prvo, kar si je družina kupila za svoje novo domovanje. Zdaj jih krasijo stare porcelanaste skodelice in krožniki v čudovitih barvah. Slike na steni in sadje v omarici iz tikovine so delo Jasperja Morrisona.

Zakonska spalnica je tik ob veži in vhodu. Linda je zanjo sešila živopisno blazino, na steno pa obesila tapiserijo, ki jo je našla med enim svojih pohodov po bolšjem trgu. Kartellovo mizico ob postelji je popestrila z eksotično lončnico in zbirko predmetov, prinesenih z bolšjega trga, kjer je kup­ila tudi nočni lučki.

V dnevni sobi stoji udobna siva zofa iz Ikee, od tam je tudi lučka nad čajno mizico, vsa druga svetila pa je lastnica odkrila na bolšjem trgu.

Tudi jedilnica je posebna mešanica novega in starega oziroma klasike: črni stoli Charlesa Eamesa so iz trgovine z rabljeno opremo, medtem ko sta stol Alvarja Aalta lastnika rešila iz smeti in ga pobarvala v črno barvo. Vitrino je Linda podedovala od starih staršev. Pike na steni so krogci iz plastike, ki jih bo mogoče zlahka odstraniti, ko se jih bo Linda naveličala in si zaželela kaj drugega.

»Preden smo se preselili v to našo novo hišo, smo živeli v funkcionalnem stanovanju v Stockholmu. A je bilo za nas pretesno, poleg tega smo si zelo želeli vrt. Zdaj imamo vse, kar potrebujemo, in se lahko resnično prepustimo ustvarjalnosti.« Za vse, ki bi se želeli preizkusiti v opremljanju stanovanja, ima Linda nekaj koristnih nasvetov: ohranite v hiši njeno izvirno vzdušje in pazite, da jo boste obnavljali z občutkom; pogumno se lotite kombiniranja novih in starih kosov; in zapomnite si, da pohištvo ne stane veliko, če ga kupite v trgovini z rabljenimi predmeti.