#Janez Suhadolc
V petek, 24. junija, je na prodajna mesta prišla tretja številka revije Deloindom+, tokrat v duhu poletnih dni. Peljemo vas v stanovanja ob morju, v bivake v gore, na urbane plaže in v domače kuhinje. Peljemo pa vas tudi na 'voden ogled' po slovenskih hišah, ki so naredile korak naprej: zbrali smo jih 25, ki prinašajo zanimive rešitve na področju zidane in montažne gradnje, pametnih inštalacij, biohiš, pa tudi takih, ki so naredile zgodbo tudi z arhitekturno zasnovo. Imamo tudi novo pravljico s slovenskih vrtov: Trnuljčico. Pohištvo je bilo včasih skoraj brez izjeme iz lesa. Pripomba, da je to in to staro pohištvo iz masivnega oziroma polnega lesa, je skoraj nepotrebna. Toda že stari Egipčani so nekatere kose obdajali s furnirjem, se pravi, da so sredico iz manjvrednega lesa obdali s tanjšo plastjo kakšnega izbranega, redkega, dragocenega. V renesansi se uveljavi pojem intarziranega lesa. Najdragocenejše pohištvo je bilo umetelno obloženo – intarzirano z različnimi vrstami lesa tako, da so nastali različni vzorci in celo slike. Podobno je bilo v baroku. Furniranje poznajo tudi poznejša stilna obdobja. Do začetka 2. svetovne vojne velja, da je bilo boljše in dražje pohištvo furnirano. Cenejše je bilo iz polnega lesa, so pa nanj dragocen les pogosto naslikali z barvami. Posebni umetniki so pohištvo »poflodrali«, kot se je tej tehniki površinske obdelave reklo po domače. Vse našteto je treba jemati pogojno in z zadržki. Zapletene oblike in profiliranje, ki so jih poznala vsa zgodovinska umetnostna obdobja, je nemogoče furnirati, denimo rezbarije so mogoče le v poln les. 
