!!galerija!!

Te dni moram nujno pregledati zaloge semen, preveriti svoj setveni načrt in narediti seznam semen, ki jih moram dokupiti. Kako vesela sem, da sem načrt zelenjavnega vrta, ki mu pravim Kolobarček, naredila že pred leti, takoj ko sem postala skrbnica tega majhnega koščka zemlje, ki je postal moj mali raj. Sedaj je vse tako lahko! Resnično ne razumem, zakaj si vrtičkarji rišejo načrt vsako leto znova... morda gre za pomanjkanje znanja... napačne informacije? No, dejstvo je, da ko imate enkrat načrt narejen, posevke samo prestavljate po gredicah. Peto leto je situacija enaka tisti v prvem letu. Ampak ja, malo sem zašla, kako pomembno je načrtovanje, kolobarjenje in mešani posevki sem že pisala. Torej papir in svinčnik v roke, ali pa do prvega strokovnjaka, ki vam naredi načrt za celo življenje.

KALILNI PREIZKUS
Pred setvijo lahko naredite tudi kalilni preizkus. Papirnato brisačo nekajkrat prepognete in jo položite na plitek krožnik. S pršilko jo dobro namočite in enakomerno položite po njej seme. Preko krožnika ovijte prozorno plastično folijo, da bodo razmere za kaljenje čim bolj ugodne. Nato vse skupaj še prekrijte s temnim blagom ali papirjem, da bo seme v temi, razen tam, kjer preverjate kaljivost semen dišavnic, cvetlic, korenčka in peteršilja, saj kalijo na svetlobi. Krožnik postavite v topel prostor. Po nekaj dneh bi seme moralo začeti kliti. Dobra kaljivost je le, če seme enakomerno kali in če je nekalečih semenk zelo malo. Če po dveh tednih še vedno ostane večji del semen nevzkaljenih, se tega semena ne izplača sejati. Če kaljenje spremljajo sluz, črnoba, sivkasta prevleka, je seme okuženo z glivicami in neuporabno.

Naj se torej se vrnem k semenu. Vsako leto mi ostane nemalo neporabljenega. Nekatere vrečice vsebujejo ogromne količine semen, kot denimo solate in radiči, in ker imam rada veliko različnih sort, iz vsake vrečice porabim le malo. Drugo ostane. Za prihodnje leto. Ampak ali lahko res vsa semena prihranim za naslednja leta? Se sprašujete, zakaj pa ne? Iz preprostega razloga. Seme namreč med čakanjem, da ga položite v vlažno prst, živi, diha, zato porablja zaloge hrane, ki so pod njegovo semensko ovojnico. Te zaloge so nujne za klitje in začetno rast, dokler mlada bilka ne razvije dovolj močnega koreninskega sistema, ki je sam sposoben črpati vodo in hranilne snovi, potrebne za rast in razvoj. Če seme predolgo čaka na setev, se zaloge porabijo, s tem pa drastično pade kaljivost. Seme nekaterih, denimo dišavnic in cvetlic, pastinaka in črnega korena, moramo porabiti v enem letu, zelja in drugih kapusnic (ohrovt, brokoli, cvetača, redkvica...), rdeče pese, jajčevca in endivije pa lahko shranjujemo tudi do pet let. Seme korenčka, peteršilja, čebule in pora bo dobro kalilo še dve do tri leta staro, seme solate, radiča, špinače, blitve, zelene, fižola, graha, paradižnika, paprike, kumar, bučk in melon pa lahko hranimo od tri do štiri leta. Posebnež je seme motovilca, saj bolje kali, če je staro leto ali celo dve. 

Šele, ko pregledate semena in naredite preizkus kaljivosti, jo mahnite po nakupih. Ne pozabite pred tem narediti seznama!

Sicer pa so ti dolgi večeri kot naročeni, da v miru nabiramo znanje, ki ga bomo potrebovali med sezono. Pred dvema tednoma mi je prijateljica Kristina, ki se je z družino pred kratkim preselila v novo hišo in lansko pomlad s pomočjo moža Igorja naredila prvo visoko gredo in posadila prve sadike zelenjave, zaupala: »Veš, Jerneja, sem kar kupila obe tvoji knjigi, ker imam zdaj veliko časa za branje. Pomlad bo hitro tukaj, in takrat se kar naenkrat vse začne dogajati tako hitro... « Tako si Kristina, željna novih vrtičkarskih dogodivščin, nabira znanje čez zimo. Ko pride čas za delo na vrtu, bo morda samo na hitro pokukala v priročnik, da si osveži spomin in prebere osnovne podatke. Kako dobro premišljuje ! Instant nasveti na spletu in hitro iskanje informacij nam namreč nikoli ne dajo celostne slike. Še posebej ne začetnikom. Tudi na spletu se moramo naučiti ločiti prave od napačnih informacij. To pa lahko storimo le tako, da že imamo nekaj znanja. Znanje si zato nabirajmo pri strokovnjakih, njihovih knjigah, člankih v revijah in tudi na spletu, hodimo na predavanja. Poglejte najprej, kdo je avtor zapisov. Naj bo to strokovnjak iz naših krajev, saj nam zapisi vrtnarja iz denimo Avstralije, kjer je drugačno podnebje, ne bodo dali pravih podatkov. Sedaj je še ogromno časa, da se izobražujete. Tudi to je pomemben del vrtnarjenja.

Naslednji teden pa se bom že lotila konkretnih dejanj – v lončke bom posejala peteršilj, saj potrebuje kar mesec dni časa da vzklije. No, o tem trmoglavcu pa več naslednjič!