Kljub redkosti in čeprav se ni točno vedelo, kaj bi s to rastlino  – ali prav zato –, pa ima pri nas veliko imen: škrlatna monarda, rdeča bergamotka, bergamotka, indijanska kopriva, zlata melisa ... Razlog za mnoga so asociacije, ki jih vzbuja njen aromatični vonj: nekatere spominja na olje citrusa bergamotke, spet druge na origano, timijan, meto ali meliso. Meni pa se zdi od domačih različic najbolj posrečeno poimenovanje pajki, kot so monardi rekli v bohinjskem koncu – gotovo meri na njene punkerske cvetne glavice.

Neverjetna socvetja

Velika socvetja tudi na več kot meter dolgih poganjkih včasih spominjajo na kaktus dalije, ki imajo pod brado še ovratno nabornico, spet drugič, če jih pogledamo zviška, na marjetaste cvetove ameriških slamnikov. Zares, ker posamični cvetki v cvetni glavici pocvitajo od temena proti robu, sredina koška priti koncu ogoli in razkrije zelenkasto blazinico.

Menda so monarde, ki so v zadnjih desetletjih v hortikulturnih trendih dobile zagon s »prerijskimi« zasaditvami nizozemskega vrtnarja Pieta Oudolfa, kot okrasne rastline prišle v Evropo konec 19. stoletja iz Severne Amerike. Toda že v 16. stoletju je škrlatno monardo, Monardo dydimo, ki so jo severnoameriški staroselci uporabljali v zdravilne namene in kot krepčilo, opisal španski zdravnik in naravoslovec Nikolas Monardes, ki je v svoj seviljski vrt zasadil rastline, ki so jih domov, včasih z izročilom o rabi, prinašali osvajalci Novega sveta. Čaj iz škrlatne monarde so stoletja pozneje v Ameriki poznali kot osweški čaj, priljubljen potem ko je britanska kolonialna oblast 1773 uvedla visok davek na pravi čaj. Skrivnosti monarde so namreč priseljencem razkrili staroselci iz indijanskega plemena Oswego.

Pogosta pepelasta plesen

Za raznolikost monard, ki si jih lahko na trgu priskrbimo danes, je v precejšnji meri zaslužen omenjeni vrtnar in krajinski arhitekt svetovnega slovesa Piet Oudolf, katerega zasaditve se zgledujejo po naravi in še vedno ustvarja. V njegovi vrtnariji so namreč skrižali lepo število monard. Pri nekaterih  so dekorativni že obarvani ovršni listi pod socvetjem. Različne sorte lahko cvetijo belo, vijolično, temno karminasto, rožnato ali škrlatno. Razlikuje se tudi njihova višina in, kot pri nekaterih navajajo žlahtnitelji, tudi njihova odpornost na pepelasto plesen.

Pepelasta plesen je namreč nadloga, ki to drugače robustno trajnico pogosto napade. Slovenski profesionalni gojitelji poročajo, da se lahko tudi domnevno odporne sorte nekaj let obnesejo, pa potem zbolijo ali pa je njihovo zdravje odvisno od kraja sajenja. Priporočajo, da rastline proti pepelasti delimo vsaka tri leta, da so grmički zračnejši in da omejimo razširjanje rastline. Zaradi nagnjenosti k plesni pa jih sadimo na dobro prevetreno mesto.

Oskrba monarde

Monarde najlepše cvetijo (med majem in septembrom) na sončnem mestu, glede prsti niso izbirčne, rade pa imajo tla vedno vlažna, a prepustna, zato jih je v bolj sušnih krajih morda bolje posaditi v polsenco. Monarde lahko tudi sami razmnožimo s semenom, z zelenimi potaknjenci pozno spomladi ali z delitvijo podzemnih delov.    

Uporaba monarde v zdravilstvu

Čaj iz listov monarde naj bi učinkoval ob glavobolu in mrzlici, vnetju sluznice ust in žrela, urejal menstruacijo, želodčne težave, napenjanje, inhaliranje naj bi lajšalo izkašljevanje, zmečkano sveže listje pa služilo kot antiseptik. Užitni so vsi deli rastline, cvetje je lahko privlačen okras mnogim jedem.