Podobno počakamo z obiranjem pri belem ribezu, da dobijo plodovi rumenkast nadih, tudi pri črnem ribezu, ki v povprečju zori dva tedna za rdečim, je znamenje zrelosti izenačena črna barva. Poleg tega zrele jagode postanejo mehkejše in se zlahka ločijo od pecljevine. Plodove poskusimo, če so grenki ali kisli, proces zorenja še ni končan, medtem ko sladko-kisli okus priča o zrelosti.
Če imamo s pridelkom ribeza »resne namene«, grmičke pred začetkom zorenja zaščitimo z mrežo proti pticam, ki jo namestimo čez oporo. Ta mora biti dovolj oddaljena od vejic s plodovi, v nasprotnem primeru bodo ptice z zaganjanjem v mrežo prišle do njih.
V sušnem obdobju je treba rastline zalivati (pri tleh) le med razvojem plodov, med zorenjem (obarvanjem) pa ne, ker jagodam popoka kožica. Tudi obilo dežja v času zorenja povzroči pokanje plodov.
Če nasada ne moremo redno zalivati, je priporočljivo, da tla pod grmi pokrijemo z organsko zastirko, ki bo ohranjala vlago.
Ribezove grozde obiramo tako, da ne poškodujemo (oslepimo) brstov, iz katerih se je razvil grozd. Obiramo jih s kratkim pecljem tudi pri tistih sortah, ki imajo izrazito kratke peclje. Plodov nikoli ne povlečemo (osmukamo), temveč grozdičke v celoti odrežemo z vrtnimi ali sadjarskimi škarjami. S pravilnim obiranjem poskrbimo za nemoten razvoj rodnih brstov v prihodnjem letu.
Tako rdeči kot črni ribez rade napadejo uši, ki sesajo sok iz listov. Napad spoznamo po mehurjasto deformiranih listih. Pri črnem ribezu so mehurji rumenkasto obarvani, pri rdečem ribezu pa so živo rdeči. V vrtu uporabimo domače škropivo iz pelina, rabarbare ali kopriv. Če uporabljamo sintetična škropiva, pazimo na karenco!