Sladki krompir (Ipomoea batatas) ni sorod­nik običajnega krompirja, saj ni razhudnikovka, temveč slakovka. Oblika nadzemnih delov in cvetovi so podobni našemu njiv­skemu slaku, katerega daljni sorodnik je. Sadike je zdaj že mogoče dobiti v malo bolje založenih vrtnarijah, ponujajo jih tudi na spletu.

Za rast potrebuje bistveno višje temperature kot krompir. V našem podnebju lahko njegove sadike na prosto sadimo šele potem, ko mine nevarnost poznih spomladanskih pozeb, ne pred 15. majem. Po presaditvi na prosto bomo imeli z njim zelo malo dela. Ustrezajo mu običajna vrtna tla, ki so obogatena z domačim kompostom, npr. pet kilogramov na kvad­ratni meter, če se odločimo za hlevski gnoj, mora biti res dobro uležan in uporabljen že ob jesenski obdelavi tal.

Ker sladki krompir do jeseni naredi meter in pol, v skrajnem primeru tudi šest metrov dolga stebla (vreže), ki z listno maso skoraj povsem prekrijejo zemljo, posadimo sadike zelo na redko: ne smejo biti manj kot pol metra krat pol metra narazen, če želimo med vrstami hoditi, naj bo medvrst­ni prostor precej večji. Sadike posadimo tako globoko, kot so rasle v lončkih. Rastlin ne okopavamo in ne ogrinjamo, kakor smo navajeni pri krompirju, saj bi s tem poškodovali gomolje. Ti zrastejo tik pod površjem, in ko pride čas pobiranja pridelka, jih najlaže izkopljemo z vilami, ki jih previdno zapičimo kakih 30 centimetrov od rastline, v večjem radiju nam­reč ni pričakovati gomoljev. V suši je priporočljivo zalivanje. Sladki krompir pri nas nima bolezni, tekne pa strunam ali voluharju, če jih imamo na vrtu.

Gomolje izkopavamo konec septembra, oktobra oziroma najpozneje po prvi slani, ki požge zelenje, gomoljev pa ne prizadene. Znamenje, da je pridelek goden, je gost bel sok, ki se pocedi iz odlomljenega dela stebla. Ena rastlina da štiri do šest gomoljev, včasih tudi več.