Nitkast stročji fižol – v suši je veliko možnosti, da bo takšen

Pri razvijanju sort nizkega in visokega fižola, ki jih gojimo za uživanje strokov, posvečajo žlahtnitelji veliko pozornosti tudi temu, da bi bilo stročje v najugodnejšem času za pobiranje brez nitk, ki jih je težko pregrizniti in motijo uživanje v hrani. Na pol drži, da rezanje ali lomljenje špičk pri stročju ni več potrebno, ker nove sorte fižola skoraj niso nitaste, z lomljenjem konca fižola pa lahko del morebitne nitke odstranimo. A naj se v poletni suši še tako trudimo z zalivanjem fižola, veliko možnosti je, da bomo tudi pri »dobrih« sortah takrat pridelali zoprne niti, tam, kjer se stroka stikata.

Izkušnja vrtičkarice

Zakaj? Stroki v vročini in suši namreč hitro »olesenijo«. Ne postanejo samo nitasti, temveč na notranji strani stroka naredijo trdo opno. Ni nujno, da povedano vzamete kot znanstveno dejstvo, takšna je moja vrtičkarska izkušnja. Ko so poletja tako pasje vroča in suha kot letos, se lahko postavim na glavo, pa mladih strokov ne morem pobirati dovolj hitro, da ne bi otrdeli. V zmernem poletju teh težav ni nikoli, pa vedno sadim isti sorti, nizko berggold in visoko jeruzalemčan, stroke pa vedno pobiram mlade. Če vprašate mene, s prezgodaj otrdelim stročjem nimate kaj, ne gre, da bi ga skuhali v zelenjavni juhi in ga potem zmleli s paličnim mešalnikom, kot modrujejo po forumih. Veliko sreče s prebavo, če delate tako!

Nekaj nasvetov, kako nitavost in zateglost strokov omiliti

Poznejša setev: Če ste veliki ljubitelji stročjega fižola in ga radi shranjujete za ozimnico, ga sejte pozneje, saj je v drugem delu poletja nekoliko manj možnosti za vztrajanje dolgih vročinskih valov in suše. Visoke sorte za stročje lahko posejete še sredi junija, nizke pa še avgusta.

Pobiranje strokov sproti: Stroke pobirajte čim bolj mlade, tudi če se jih enkrat ne nabere za cel obrok. V hladilniku se bodo nekaj dni ohranili sveži in krhki. Nič ni narobe, če imajo stroki rumenih sort na delih še malce zelenkastega nadiha.

Redno in globoko zalivanje: Namakamo vsaj nekajkrat na teden, pri dnu rastlin, s tolikšno količino vode, da so tla tudi v vmesnem času namočena 20 cm v globino. Obnese se kapljično namakanje. Visoki fižol potrebuje več vode kot nizki, saj zelo hitro raste.

Osipavanje: V suši podnožje fižola še dodatno osipamo.

Zastirka: Tla pod nizkimi in visokimi sortami fižola, tudi če je ta osut, ščitimo z organsko zastirko, ki jo občasno dopolnjujemo in zalivamo čez njo.

Fižol bo manj trpel sušo, če bomo tla pokrili z zastirko. Foto: Gerarda Beatriz/Shutterstock Foto:

Dobro zalit fižol – manj osipanja cvetov

Redno in zadostno zalivanje fižola poleti ne bo le omililo nitavosti, temveč tudi odpadanje cvetov. V suši in vročini se namreč to dogaja, ker je oploditev ovirana, neoplojeni cvetovi pa se osipajo. Kot navaja Miša Pušenjak v priročniku Zelenjavni vrt, je ta pojav močnejši na vrtovih, kjer ne upoštevamo dovolj dolgega kolobarja in kjer so tla pregnojena z organskimi gnojili ali z dušikom. Nizkega fižola nam tako na vrtovih ni treba gnojiti, za visoki fižol pa lahko dodamo manjše količine domačega komposta, ne več kot 2 l na kvadratni meter.

Pa veliko sreče s stročjem!