Zelenjavni vrt: Kolobar za boljši pridelek

Človek uporablja kolobar v takšni ali drugačni obliki že več tisočletij. To preprosto izhaja iz potrebe po povečani pridelavi hrane. Naši predniki so morali biti samozadostni, da so preživeli. Danes moramo povečati oziroma doma pridelati čim več hrane. Ta je draga in podnebne spremembe nam kažejo, da se ne moremo zanašati na uvoz iz tujine.

Številni imamo doma njivico, ki je večja od sto kvadratnih metrov, na kateri pridelamo večjo količino zelenjave. Na takšni površini moramo upoštevati osnove kolobarja. Gre za to, da njivo razdelimo na recimo tri dele in vsak del zasedejo določene vrtnine. Razvrstimo jih glede na njihove potrebe po hranilih. Tako v kombinaciji s pravilnim gnojenjem ohranjamo zemljo rodovitno in je ne izčrpavamo. Pravilen kolobar zmanjša pojavnost bolezni in škodljivcev na domači njivi.

PREBERITE ŠE: SETVENI KOLEDAR – MAREC 2024

Vsako leto si pred začetkom dela narišemo ali napišemo načrt vrta. Tako bomo vedeli, kam smo kaj posejali, posadili. Ti zapiski nam bodo služili kot dnevnik, v katerem spremljamo svoj vrt (njivo). Redno zapisujemo svoja opažanja, kot so težave z boleznimi, škodljivci in seveda pridelek.

Ali je triletni kolobar dovolj?

Če imamo doma vrt ali njivo, je kolobar nujen. Seveda imajo posamezne vrtnine svoje zahteve in potrebe. Nekatere lahko več let zaporedoma gojimo na istem delu vrta – pol­jini, medtem ko je druge nujno menjavati. Najbolj preprost je triletni kolobar. V prak­si je zelo preprost za uporabo in učinkovit pri obdelavi, gnojenju in varstvu vrtnin.

Obdelava vrtne zemlje
K obdelavi zemlje štejemo vse postopke, s katerimi mešamo zemljo. Vrtnarji jo obdelujemo z željo, da jo naredimo čim bolj ugodno za rast vrtnin. Rahla zemlja pomeni boljšo in hitrejšo razrast korenin. Klasično lopatanje je primerno le za izrazito glinena in težka tla. Pa še to raje opravimo pozno jeseni, da zimski mraz razdrobi težke grude. Spomladi zemljo le plitvo razrahljamo z vilami ali uporabimo kultivator. Pri tem delu dodamo še gnojilo, ki ga zmešamo z zgornjo plastjo zemlje. To naredimo do dva tedna pred prvimi setvami. Ker pri rahljanju odstranimo plevele, je smotrno pozneje, ko vrtnine že odženejo, površino prekriti z zastirko. A zastirko uporabimo šele, ko se zemlja dodobra segreje, saj vrtnine potrebujejo toploto za rast in razvoj.

Za začetek njivo razdelimo na tri enake dele. Začnemo s prvo poljino, na katero sodijo vrtnine, ki potrebujejo veliko hranil. To pomeni, da zelo izčrpajo zemljo. Vrtnarji, ki imajo že večletne izkušnje, so to poljino v jesenskem času pognojili z domačim kompostom ali predelanim hlevskim gnojem. Tako so zagotovili dovolj hranil, ki bodo osnova za rast vrtnin naslednjo sezono. Tu naj rastejo kapusnice (zelje, glavnati ohrovt, listnati ohrovt, brstični ohrovt, brokoli, cvetača ...), razhudnikovke (paradižnik, jajčevec, zgodnji krompir …) ter bučnice (kumare, bučke, buče, čajota …). Te vrtnine so med seboj sorodne, zato imejmo v mislih dejstvo, da jih poleg potreb po hranilih družijo tudi iste bolezni in škodljivci.

Na drugi poljini bomo vzgajali vrtnine, za katere jeseni nismo gnojili s kompostom ali hlevskim gnojem. Za njihovo rast in razvoj gnojimo pred setvijo oziroma sajenjem. Sem spadajo korenovke (korenje, peteršilj, pastinak, črni koren, rdeča pesa, gomoljna zelena, redkvica …), čebulnice (čebula, šalotka, česen, drobnjak …), solatnice in špinačnice (blitva, špinača) ter kitajsko zelje (ki se jim pridruži konec poletja).

Tretje poljine ne gnojimo, temveč raje do­gnojujemo glede na fazo rasti oziroma raz­voja vrtnin. Sem spadajo seveda stročnice – fižol, grah, bob). Malo gnojena tla bodo ustrezala tudi enoletnim zeliščem, kot so bazilika, majaron, šetraj. Če nam ostanejo prazni deli, jih dopolnimo s solatnicami in čebulnicami (čebula, česen).

Kako gnojimo?

Dobri vrtnarji si vedno zapišejo, koliko in s čim so gnojili in dognojevali posamezni del vrta. V skladu s tem opazujemo rasti, razvoj in odziv vrtnin na gnojenje. S hlevskim gnojem ali domačim kompostom gnojimo zgolj jeseni. Takrat ju vdelamo v zgornjo plast zemlje. Mikroorganizmi in zima potem predelajo to domače organsko gnojilo. Če ju uporabimo spomladi in niti ne presejemo komposta ali gnoja, se kmalu čudimo pojavu bramorja, ogrcev hroščev, strun. Zato si spomladi priskrbimo peletirano organsko gnojilo. Najboljše bo iz hlevskega gnoja, ki je pravilno skompostiran. Takšno vsebuje vsa hranila in še huminske ter fulvo kisline, ki so del humusa. Ker pa gre za naravno kompostiranje, so se v gnojilu ohranili naravni mikroorganizmi. Ti imajo zelo pomemben vpliv na oživljanje ozemlje. Kadar opazimo slabo rast vrtnin, vedno uporabimo to gnojilo. Preteklo leto je bilo obilno s padavinami, kar je povzročilo izpiranje humusa, hranil in mikoorganizmov v globlje plasti zemlje. Ker pa so številne vrtnine, sploh tiste na prvi poljini, zelo zahtevne glede količine hranil, uporabimo kakovostno rudninsko gnojilo. To naj vsebuje počasi sproščujoč dušik, da bo rast enakomerna. In seveda dovolj kalija ter fosforja za dober pridelek. Dodana mikro­hranila so samo velik plus pri razvoju vrtnin.