Pogovor s Tonetom Hočevarjem: Skoraj trideset let potepanja s kužki

Pred kratkim ste izdali knjigo Kosmata druščina, v kateri ste podrobneje predstavili svoje zveste pasje prijatelje, ki so vas spremljali na vaši poti – blizu in daleč. Podrobnosti o vsebini ne bomo izdali, saj je ne želimo razkriti tistim, ki jo želijo prebrati. Povejte, kako dolgo je nastajala knjiga?

Pisal sem sicer razmeroma hitro, nastajala pa je skoraj tričetrt stoletja, saj se v njej spominjam prav vsakega kužka, ki je živel z nami. Od prvih dveh pri starem očetu v Kosezah do teh treh, ki zdaj živijo z nami v Črnučah.

Kakšni občutki so vas obdajali med pisanjem? Ste bili srečni ob spominih nanje, ali ste občutili tudi žalost ob njihovi izgubi?

Spomini ostajajo lepi, tisočih doživetij se spomniš, ko pišeš o kužkih. Slovo je del življenja, ne sme zagreniti in ne zasenčiti vsega, kar se je zgodilo prej, v letih sobivanja s kužkom.

Živeli ste v Mehiki, na Kubi, v Italiji … Z vami so se selili tudi psi. Kako ste potovali z njimi? 

Skoraj tri desetletja smo se potepali skupaj s kužki. Prevozi z letali in organizacija so za pse neprijetni, ker so dolgi in naporni. Eden od članov družine mora domov pred drugimi, da vse uredi vnaprej in da pse počaka, tudi karanteno mora urediti in se je potem držati, saj jo nadzorujejo. Z avtomobilom je veliko lažje potovati, pa čeprav je pot dolga. Ustaviš se, kjer hočeš, kužke pelješ na sprehod.

Kako bi lahko na kratko ocenili odnos Slovencev do psov in ga primerjali z drugimi narodi, s katerimi ste živeli?

Odnos Slovencev do psov se je v zadnjega pol stoletja zelo spremenil, svet v celoti se je spremenil, kar zadeva pse. Čeprav danes tudi na Slovenskem še vedno srečaš malo zavrte ljudi, ki imajo do živali prav tak odnos kot v devetnajstem stoletju. Še zdaj je za marsikoga žival stvar ali bitje brez duše, kakor temu pravijo prav zares starokopitni ljudje. Da živijo taki in drugačni ljudje, pa da imajo tak ali drugačen odnos do živali in do ljudi, je seveda jasno tudi drugod. V Mehiki, ki je stokrat večja od nas, večina psov životari po cestah in smetiščih, pri drugih spet psi živijo prav gosposko. Oba nasprotujoča si svetova, svet zapuščenih cuckov, revežev s prašnih cest, in svet gosposkih psov s papirji, se prepletata, pa se nikoli zares ne srečata.

Na Kubi je podobno, tudi tam ob zapuščenih revežih na cesti živijo psi, ki imajo resne in odgovorne gospodarje, le da je tam za skrbnike psov precej zapleteno priti do hrane za pse, ko pa ta čas niti za ljudi ni dovolj hrane. Pa prevozi so za pasje lastnike velik problem, saj velika večina nima avtomobila, mestni promet pa je počasen in nereden. So pa kubanski kinološki prijatelji na visoki ravni znanja, nič ne zaostajajo za Evropo.

Italija se deli na sever, sredino in jug. Sever je visoko razvit, bogat del sveta, jug sodi skoraj v tretji svet, po odnosu do psov je bliže severni Afriki kot severni Italiji. Odnos do psov v razvitem delu Italije je v marsičem nekaj korakov pred nami.

Psi so k vam prišli tudi nepričakovano. Bi lahko rekli, da so ti psi našli vas in ne vi njih?

Prav gotovo se je tudi to zgodilo več kot enkrat. Vseh »nenačrtovanih« skoraj ne morem našteti, od zapuščenega Fifija in dobermanke Biance, mešanke iz zavetišča Čope … Vsak posebej nas je našel, najsibo mene ali koga iz družine, ženo Bojano, hčerko Barbaro ali sina Miha. Vsi imamo razvit talent za to, da tudi kužka s ceste najdemo pravi čas in ga peljemo domov.