Navadna tavžentroža (Centaurium minus, tudi Centaurium erythraea) je zelnata dvoletnica, pri kateri v prvem letu zrastejo pritlični listi v obliki rozete, v drugem pa požene do pol metra visoko pokončno steblo z dežnikastim socvetjem na vrhu. Cvete od julija do septembra. Največ grenčin je v cvetovih, manj v zelenem delu rastline. Toda pozor! Pater Simon Ašič je priporočila že pred desetletji začel tako: "Zaradi žilavega stebla tavžentrože ne moramo trgati, pač pa jo lahko samo izpulimo. Ljudje jo, žal zares pulijo. Za božjo voljo naj bi jo rezali, sicer jo bomo čisto zatrli! Rezali naj bi jo pet centimetrov od tal, pustili pa manjše rastline za seme." Njeno naravno rastišče so senožeti, polsuhi travniki, zapuščene njive, gozdni robovi in jase od nižin do predalpskega sveta. Zaradi opuščanja tradicionalnega načina kmetovanja, zaraščanja ekstenzivnih travnikov in pašnikov, zaradi intenzivnejšega obdelovanja preostalih kmetijskih površin in gnojenja travnikov pa je v nekaterih predelih Slovenije že precej redka.

Toda za zdravilno rabo si lahko tavžentrožo zasadimo v vrtu in vsako leto pustimo nekaj cvetov za seme, saj rastlina po drugem letu propade. Sadike ali seme si denimo lahko priskrbite v Vrtu zdravilnih in aromatičnih rastlin Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu.

Če je ne poznate, boste morda presenečeni, da ima rastlina s tako klenim imenom sila nežne, drobne cvetke rožnate barve. Če ste pozorni, boste opazili, da njihova čašasta oblika spominja na tisto pri modrem encijanu, čeprav je veliko manjša. Rastlini res spadata v isto botanično družino sviščevk. Zanimivo je, da so vse rastline v njej grenkega okusa. Poleg tavžentrož in modrih sviščev (ime encijan zanje je povzeto po nemškem imenovanju) je iz te skupine pri nas znan tudi rumeni svišč ali košutnik, ljudsko prav tako encijan. V Slovenji rastejo štiri vrste tavžentrož. Razen navadne je po vsej državi razširjena le še zala tavžentroža (C. pulchellum), preostali dve vrsti najdemo le ob morju. Vse imajo enake učinkovine, tako da so za samozdravljenje primerne vse. Vsebujejo grenčine, ki spodbujajo apetit, povečujejo izločanje prebavnih sokov, krepijo gibanje želodca in črevesja ter tako izboljšujejo prebavo. Uporabo odsvetujejo pri razjedah na sluznici požiralnika, želodca ali dvanajstnika.

V ljudskem zdravilstvu, ki temelji na podlagi dolgotrajnih izkušenj, se uporablja pri pomanjkanju apetita, odpravlja krče in napihnjenost v prebavilih. Je krepčilno, pomirjevalno in protivročinsko sredstvo, ima pa tudi protivnetne lastnosti. Pomaga tudi pri nizkem krvnem tlaku, slabokrvnosti in izčrpanosti. Čaj se zunanje uporablja lahko še pri slabo celečih se ranah, s čimer so si znali pomagati že kentavri. Čajni napitek je lahko pripravljen kot poparek ali kot prelivek z mrzlo vodo, v kateri se zel namaka osem ur, eno čajno žličko uporabimo za tri skodelice vode, svetuje Ašič. Iz tavžentrože pripravljajo tudi tinkturo (namakanje v žganju, jemlje se le po kapljicah) ali grenčino, za katero se zelišče namaka v belem vinu.