O koničastih in okroglih grudicah zemlje

5. 6. 2015 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Tadej Regent

Ana Vovk Korže, samopreskrba

Ana Vovk Korže je profesorica na oddelku za geografijo mariborske filozofske fakultete. Dvojna doktorica znanosti pri svojem delu povezuje področje fizične geografije, pokrajinske ekologije, varovanja okolja, možnosti za regionalni razvoj, kot pedagoginja je ustanoviteljica in pobudnica učnih poligonov, ki omogočajo spoznavanje naravnih zakonitosti od blizu. Našteta področja prepleta z velikim elanom, zasebno, po duši pa je poleg tega še učiteljica samopreskrbe. V ta način sobivanja z naravo se je poglobila v devetdesetih letih, ko so jo prosili, naj napiše recenzijo Uvoda v permakulturo avstralskega avtorja Billa Mollisona, ki velja za pionirsko delo. Spoznala je velik pomen prsti za samopreskrbo in tako povezala znanost s prakso. Obiskali smo jo na učnem poligonu za samopreskrbo v Dolah pri Poljčanah, ki generacijam vseh starosti omogoča izkustveno spoznavanje zakonitosti, na katerih temelji samopreskrba. Uporablja pristop permakulutre in ekoremediacije, ki posnemata delovanje narave.

Za vrtnarjenje in pridelavo lastne hrane se navdušuje čedalje več ljudi, tudi mladih. Gre za modno muho ali globljo spremembo?

Ljudje so čedalje bolj ozaveščeni o tem, kaj lahko sami naredijo za svoje zdravje, tudi za jedilno mizo. Iz pogovorov z njimi ugotavljam, da zaradi prehranskih afer mnogi ne zaupajo več velikim trgovskim verigam, ki se ukvarjajo z živo hrano. Drugi razlog za razmah vrtnarjenja je, da jim pomeni pobeg iz stresnega sveta in omogoča samoudejanjanje. Pomembno je tudi širjenje zgledov; to soboto se denimo pridejo sem učit samopreskrbe s permakulturo štiri ljubljanske družine – biti samostojen, iti korak naprej postaja za ljudi čedalje večja vrednota. Mlade pa bolj kot klasični vrt priteguje vzpostavljanje drugačnih sistemov življenja z naravo, ki ne zajemajo le pridelave hrane, temveč tudi energijsko samopreskrbo in posnemanje naravnih ciklov. Na učnem poligonu tu v Dolah opažam, da se v takšnem načinu preverjajo, v precej brezperspektivnem položaju jim pomeni iskanje prihodnosti. Vendar si ne želijo biti klasični kmetje, ker se jim zdi njihovo delo pretežko, zaslužek pa premajhen ...

Kaj se jim zdi pri permakulturi tako drugače; ni tudi gradnja visokih gred, rastlinjakov, bivališč in sistemov za izkoriščanje naravnih virov zahtevno delo?

V šali pravimo, da je to bolj črnogorski sistem: najprej moraš udobno sesti, se nasloniti nazaj, pogledati okoli sebe, kje je kaj, od kod priteče voda, kako pada sonce, kaj so s to zemljo počele starejše generacije. Pri klasičnem vrtu to ni tako pomembno, tam moraš čimprej vzeti v roke lopato in motiko. V permakulturi ju skoraj ne uporabljaš, ampak najprej razmišljaš, načrtuješ in šele potem delaš.

Zakaj imate potem v rastlinjaku shranjenih toliko lopat in motik?

Potrebovali smo jih pri sajenju sadnih dreves, potrebujemo pa jih tudi za delavnice, na katerih udeleženci delajo sisteme na novo. Šele ko imaš grede postavljene, ne potrebuješ več motike in lopate. Pridelovalnih gred v permakulturi res ne smeš okopavati, le z vrha dodajaš kompost in jih prekrivaš z zastirko. Ena od njenih vlog, ne najpomembnejša, je, da zaduši plevel. S puljenjem mu le odtrgamo korenine in postane še odpornejši. Morda mlade od klasičnega kmetijstva odvrača izkušnja iz otroštva, ko so morali na domačem vrtu puliti plevel – nesmiselno delo, ko pa ga je bilo čez deset dni še več kot prej. V permakulturi pa moraš biti inventiven, da bi vsako stvar naredil le enkrat. Izziv ustvarjalnosti vleče mlade, in če želiš narediti nekaj za prihodnost, moraš biti miselno zelo na tekočem in seveda aktiven.

Kako si lahko kreativen, če imaš morda na razpolago manj kot 20 kvadratnih metrov zemlje?

Manj ko imaš zemlje, bolj moraš biti kreativen. Tu pridejo v poštev vertikalni sistemi gojenja rastlin, ki so eden od bistvenih elementov permakulture. Pri tleh je samo ena plast rastlin, fižol in druge vzpenjavke pa spelješ po drevesih, v pokončnih vrečah, napolnjenih s kompostom in senom, pa gojiš krompir ali jagode.

Ali ni laže rastline posaditi v tla kot v navpične grede?

Če imaš dovolj zemlje, je. Vendar se permakulturno vrtnarjenje uveljavlja zlasti na površinah z omejenimi možnostmi pridelave, kjer moramo naravne vire dobro obrniti v svoj prid, a hkrati ne proti naravi. Ravno na majhnih površinah se rojevajo največji izumi, medtem ko na velikem zemljišču za veliko kreativnost ni časa – ta pride šele z več leti izkušenj. Pri majhnih površinah bi bilo seveda idealno, če bi si lahko postavili kočico, njene stene obložili s koriti za rastline, ozelenili streho in potem vse leto pobirali slastne plodove.

V čem je bistvo permakulture?

V posnemanju narave. Dobro moraš pogledati okoli sebe, kaj ti sporoča, katere vrste rastlin rastejo v okolici. Če z njo sodeluješ, ne pa jo izrabljaš, ti ne bo naredila škode. Če pa bi tu hoteli pridelovati riž, ki sem ne spada, bi naravno ravnovesje kmalu podrli zaradi pretiranega namakanja. Pomembno je tudi, da se človek s permakulturo ne muči. Njeno bistvo je torej povezovanje naravnih zakonitosti s potrebami človeka.

Kako posnemate naravo tu v Dolah, kjer večino vrtnin pridelujete v visokih gredah različnih oblik?

Iz prereza zemlje tamle na brežini, narejenega prav zato, da omogoča učenje, razberemo, kolikšna je sposobnost lastne rodovitnosti tukajšnje zemlje. Je zelo groba, glinena in le zgornjih petnajst centimetrov pod travno rušo je malo rahlejša. Tu se torej ne moremo iti intenzivnega kmetovanja, razgibanost in nagib terena poleg tega ne omogočata velikih njiv, redno oranje pa bi na površje vedno znova prinašalo grobo zemljo. Narava nam torej sporoča, da se moramo, če želimo kljub neugodnim okoliščinam gojiti hrano, znajti – zato tu vrtnine rastejo v visokih gredah, v katerih zemljo rahlja kompost zgoraj in od spodaj dihalni sistem vej in organske snovi.

Med jutranjo potjo do Poljčan sem opazovala slano na travnikih, temperatura se je začela počasi dvigovati nad stopinjo Celzija, tamle spodaj na visokih gredah pa vam živo zeleni grmički lanske blitve in peteršilja uhajajo v cvet. Res, zakaj vrtnine na visokih gredah bujneje rastejo in hitreje dozorijo, kakšna je tu logika?

Na visoki gredi je termični režim zemlje ugodnejši, od spodaj jo segreva organska snov, zgornji del gred pa je višji od pol metra, zato niso občutljive na slano. In še to, poglejte si razliko med prstjo, ki nastane na visoki gredi, in glinasto prstjo iz globljih slojev okoliške zemlje. Prva je prepojena z organsko snovjo, razsipa se v kroglice, druga je groba, in če jo stisnemo v pest, občutimo vogale grud. Taka »špičasta« prst je znamenje, da v njej zastaja voda: zaradi te lastnosti poleti rastline trpijo sušo, pozimi pa se njihove korenine utapljajo v vodi.

Kako ste v visokih gredah iz »špičaste« naredili »okroglo« zemljo?

Ker so moje profesionalno področje tudi analize zemlje, lahko nekoliko širše izhajam iz teorije. Ta pravi, da če ima zemlja spodaj dihalni sistem, torej zrak, ta prehaja skozi zbite gornje sloje in jih rahlja. Kroženje zraka omogoča, da se debele kepe počasi spremin jajo v grudice – pogoj za to pa je, da zgoraj nalagamo humus oziroma organske snovi. Te preperevajo in počasi pronicajo v globino. Ta sistem mora biti izoliran iz narave. Z oran jem takšnega procesa ne moremo doseči. V visokih gredah je spodaj plast vej, ki zagotavlja zračnost, na njej približno četrt metra grobe glinaste prsti, na vrhu pa nalagamo pograbljeno travo, rastlinske ostanke in zastirko iz odležanega, že malce zbitega sena, da ni prelahko. Nič hudega, če ga je kdaj dobil dež, potem hitreje prehaja v gnoj.

V čem je skrivnost zastirke?

Pozimi in zgodaj spomladi je še ni na gredicah, saj je zemlja temnejša in se brez nje hitreje ogreva. Ko pa se prst ogreje, jo začnemo zastirati s senom, ki ima zelo veliko zmogljivost zadrževanja vode. Ne samo da preprečuje izsuševanje prsti, ampak vodo tudi zbira. Poleti je namreč ponoči v zraku precej vlage, ki zadostuje rastlinam čez dan. Zato visokih gred načeloma ne zalivamo, saj je med vejami in zemljo v gredah zadrževalni sistem iz listja in organske snovi ter nato še na površini iz zastirke.

Kaj je na tem zemljišču raslo prej?

V preteklosti so bili tu travniki, ki so jih ročno kosili. Ko sem prevzela skrb za očetovo dediščino, sem zemljišče prvo leto dala kositi, da se ne bi zaraslo. Za poldrugi hektar razgibanega terena je to poleg stroškov pomenilo zelo veliko porabo bencina, torej velik ogljični odtis. Eno noč sem si vzela za premislek, kaj naj naredim. Saj poznate občutek globokega uvida, v katerem se ti včasih prikaže slika tistega, kar si v resnici želiš. Že dvajset let, odkar sem med terenskimi raziskavami v Avstriji in na Češkem spoznala, kako zelo so bili tamkajšnji kmet je v primerjavi z nami samopreskrbni, pri nas pa smo po vso hrano romali v trgovine in še na tuje, če je bilo treba, me spremlja razmišljanje, kako v Sloveniji povečati samopreskrbo z vrtninami in sadjem – tudi tam, kjer razmere niso idealne. Vedeti je treba, da je 60 odstotkov slovenskih zem ljišč po rodovitnosti podobno težavnih, kot je tukajšnje. In permakultura nas uči, kako naj si pomagamo z viri, ki so nam na razpolago v okolici. Pri tem so prav toliko kot naše potrebe pomembni narava, zrak, rastline in živali. Odločila sem se, da bom uredila vzorčni poligon za samopreskrbo, ki bo temeljil na permakulturnih načelih in ekoremediaciji, čiščenju in varovanju vode ter zemlje s pomočjo rastlin. Delo tu mi je v veliko strast, ker pa sta varovanje prsti in biodiverziteta tudi področji, o katerih predavam na fakulteti, sem zamisel za takšno učilnico v naravi povezala s pedagoškim delom.

S čim so vas presenetili mladi, ki jih spoznavate v učilnici v naravi?

Moram priznati, da sem začela z malenkostnim strahom, da jih zakoni narave in pridelovanje hrane spričo vse tehnologije, ki jo imajo na razpolago, morda le ne bodo zanimali. Zato sem jim tu poskušala omogočiti, da bi bili takšni, kakršni so, nič ni narobe, vse, kar opazijo, lahko preizkusijo. In veste, kaj me je presenetilo – da imajo izredno radi zemljo in da je v njih še vedno prvinska pripadnost biti del narave. Če so lahko kreativni in vidijo rezultat svojega dela, jih narava veliko bolj motivira kot računalniki. Je pa pri mestnih otrocih opaziti, da so v primerjavi s podeželskimi prikrajšani za pravi občutek povezanosti z naravo.

Ali je za permakulturo potreben miselni preskok?

Opažam, da je bolje, če ljudje od prej niso obremenjeni s klasičnim kmetijstvom ali vrtnarjenjem. Tisti, ki začenjajo čisto na novo, so najbolj prizadevni in ne iščejo bližnjic. Kdor je po srcu takšen, da si želi pomagati naravi in okolju, se zlahka oprime permakulture. Vendar tudi vrtnarji s klasično vzgojo že pogledujejo, kaj počne permakultura, malo zaradi trenda, malo iz nuje.

Se lahko gremo permakulturo tudi, če rastline pridelujemo na tleh?

Bistvo je, da vrneš naravi tisto, kar si ji vzel, da tal ne obremenjuješ, uporabljaš zastirko, z njo dodajaš organske snovi, uporabljaš čim bolj mešane posevke ter gojiš rastline iz domačega okolja. Permakultura zajema tako gojenje na talnih površinah, na dvignjenih gredah kot v etažah, a je več kot le pridelava hrane – zajema tudi smotrno rabo energije in vseh naravnih virov ter razmišljanje o trdnosti povezav med naravo in družbo ter v družbi sami. Uči nas tudi sodelovanja v družbi, kar se vidi v ekovaseh in trajnostnih naseljih.

Mnogi vrtičkarji so pravi verniki svojega prepričanja, vrtnarske usmeritve in filozofije. Je permakultura boljša od biodinamike ali kakšne druge oblike vrtnarjenja po sonaravnih načelih, če tiste, ki nekritično uporabljajo mineralna gnojila in pesticide, že na začetku izpustimo?

Nobena ozka usmeritev se mi ne zdi dobra. Ni stvar v tem, ali je boljša permakultura, biodinamika ali nekaj tretjega, temveč da iz vsakega načina vzameš tisto, kar je dobro za naravo in zato tudi za nas, ker imamo tako manj dela. Čedalje pogosteje opažam križanje pristopov, kar se mi zdi zelo življenjsko: tudi »klasični« vrtnarji so spričo ekstremne poletne suše začeli razmišljati, kako bi manj zalivali. Prilagajajo izbor rastlin, sprašujejo nas o rezultatih meritev, o tem, koliko vode zadrži zastirka, in podobno, po drugi strani pa si želijo tudi permakulturisti kljub »divjim « sistemom pridelati več, za prodajo. Poglejte, kako modno je postalo kompostiranje – gre za notranje kroženje virov, ki ga zagovarja permakultura. Zdaj pa je kompostiranje tudi gospodarska dejavnost.

Kaj pa okrasni vrt? Kako gre denimo intenzivna oskrba eksotičnih rastlin vštric s permakulturnimi načeli?

V permakulturi imajo res primarno vlogo jedilne rastline, ki jih lahko zaužijemo od korenin do cveta, vendar imajo tudi nejedilne ekosistemsko funkcijo: skrbijo za kroženje kisika, čudoviti cvetovi privabljajo žuželke. Vsaka rastlina je koristna, zeleni sistemi so vedno izolatorji pred visoko temperaturo, hrupom in prahom. In navsezadnje, človek, ki gleda čudovito cvetje, ima naravo nehote raje – zdi se mi fin način mehčanja ljudi, ki nanjo ne dajo veliko. Toda ko jih omamita čudovit vonj cvetja in njegova neizmerna lepota, postanejo vsi ujetniki naravnih lepot.

Arhiv revije Deloindom+.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE