Cafe Moskau, Berlin

Po koncu druge svetovne vojne je bil čas za gradnjo nove Nemčije. V Vzhodni Nemčiji so pod komunističnim režimom najprej zgradili ulico Karla Marxa, ob kateri stoji ogromno delavskih stanovanj. Kljub temu pa obiskovalcem ponuja redke arhitekturne bisere. Med njimi je Cafe Moskau, delo arhitekta Josefa Kaiserja. Stavba predstavlja prijateljstvo med Moskvo in Berlinom, krasi pa jo Sputnik, ki ga je podarila takratna Sovjetska zveza. Fasado dvorane krasi mozaik, ki se poklanjam delavcev Sovjetske zveze.

Opera na Ulici pod lipami, Berlin

Stavba opere na ulici Unter den Linden je bila v ponos tako Vzhodnim Nemcem kot Rusom – in hkrati uporabljena kot politično orodje. Prenova kulturnih objektov v Vzhodnem Berlinu je z odprtjem opere leta 1955 dosegla vrhunec. Obnova objekta iz 18. stoletja je zahtevala samo eno spremembo: originalnega napisa, posvečenega kralju Frederiku II., Apolu in muzam in označenega kot nesocialističnega, niso obnovili. Zaradi slednjega je direktor opere Erich Kleiber odstopil iz protesta in dejal, da je to »jasen znak, da se politika in propaganda ne bosta ustavila pred pragom hrama kulture«. Po padcu berlinskega zidu so originalni napis obnovili.

Palača solz (glavni mejni prehod v razdeljenem Berlinu), Berlin

Pred postavitvijo ziduso Nemci lahko brez težav obiskovali Zahodni in Vzhodni Berlin, po avgustu leta 1961 pa tega več niso mogli. Mejni prehod oziroma železniška postaja je tako postala znana pod imenom Palača solz, saj je videla ogromno solza v čustvenih slovesih Zahodnih in Vzhodnih Nemcev. Čeprav je železniška postaja delujoča še danes, je bila palača solz spremenjena v muzej, ki priča o zgodovini razdeljenega Berlina.

Waldsiedlung, Wandlitz

Čeprav je v Vzhodni Nemčiji vladal komunizem, v katerem naj bi bili vsi člani družbe enaki, so bili nekateri bolj »enaki« kot drugi. O tem so pričale zastražene hiše v soseski Waldsiedlung (ali Gozdna soseska, op. p.), v katerih so v bližini vasi Wandlitz živeli elitni pripadniki socialistične stranke. 20 minut vožnje iz Berlina proti severu stojijo preproste hiše, ki danes veljajo za skromne v primerjavi z vilami, v katerih živijo sodobni politični veljaki, včasih pa so štele za luksuzna bivališča.

Kulturni dom Aktivist, Bad Schlema

Medtem ko so strankarski veljaki uživali v mirnem in luksuznem predmestju Berlina, so pravi junaki socialistične države živeli in delali v rudarskih mestih. Pred propadom Nemške demokratične republike je okoli 30 rudarskih mest sovjetskemu jedrskemu programu zagotavljajo 200 tisoč ton urana. V začetku letošnjega leta je Unesco rudarsko regijo Erzgebirge označilo kot območje svetovne dediščine. Sem spada tudi zdraviliško mesto Bad Schlema, kjer so kulturni dom Aktivist preuredili v muzej.

Sedež obveščevalne službe Stasi, Berlin

Sedež ministrstva za državno varnost (ali obveščevalne službe Stasi) je lep primer stalinistične arhitekture v kombinaciji z vzhodnonemškim modernizmom. Za zidovi te stavbe so agenti izvajali vse, kar je zahteval slogan Ščit in meč stranke. Samo leto dni po padcu Berlinskega zidu so sedež preuredili v muzej in raziskovalni center.

Cerkev svetega Tomaža, Leipzig

Vzhodnonemška kultura je posvojila dela Bacha in Martina Luthra, ki sta delovala v cerkvi Svetega Tomaža v Leipzigu. Po drugi svetovni vojni je bila cerkev obnovljena v poznogotskem slogu. Čeprav cerkve niso bile imune na vpliv Stasija, so veljale za redka varna mesta za izražanje nezadovoljstva in drugačnih mnenj. Septembra leta 1989 se je tako tiha ponedeljkova maša v omenjeni cerkvi preobrazila v miren protest. 9. oktobra je protestiralo že 70 tisoč ljudi, naslednji ponedeljek 120 tisoč in še teden dni kasneje 320 tisoč (kar je bilo 60 odstotkov prebivalcev Leipziga). Dva tedna po zadnjem protestu pa je Berlinski zid končno padel.