Odprta vrata – Norveška: Zelena je barva domačije

»Resnično sem se namučila, da je vse po mojem okusu. Želela sem si ustvariti kar se da prijetno bivališče, ne da bi morala za to porabiti veliko denarja,« pravi Annette. »Kočo sem opremila z mešanico osebnih predmetov, družinskim pohištvom in stvarmi, ki sem jih prinesla iz Maroka. Pozimi pogosto delam v tej severnoafriški državi in nekaj njenih vzorcev sem želela imeti tudi na Norveškem. Potem ko sem izpolnila te svoje osnovne načrte in zahteve, pa sem veliko pohištva kupila v Ikei in ga po svoje preoblikovala ali popestrila z dodatki.«

Annettina domačija stoji kakšno uro vožnje od Osla v bližini kraja Vestby. Gre za podeželsko območje. »Pri tukajšnjih kmetijah mi najbolj ugaja, da stojijo na samem in v bližini ni drugih hiš. Vso pomlad, poletje in jesen lahko nemoteno delam na prostem,« pravi privlačna plavolasa oblikovalka. Kmetija je njen studio in počitniška hiša.

V stari hiši, ki je bila nekdaj last njene družine, je želela z notranjo opremo spodbuditi novo življenje. Vprašala se je, kako, in odgovor se je glasil – zeleno. Navdušenje nad tem, da ima v lasti hiško, ki je bila zgrajena leta 1890, jo je spodbudilo, da se je odločila za prijeten pobeg iz mestnega življenja v Oslu. »Zelena je trenutno moja najljubša barva, ki v kombinaciji s platnenimi izdelki zagotavlja mirno in predvsem naravno počutje. Prebarvala sem kar nekaj manjših površin v različnih odtenkih, da sem na koncu dobila tisto popolno barvo.«

Čeprav ima lastnica svoj osebni in prepoznavni stil in je naklonjena zeleni barvi, se notranjost hiše nenehno spreminja. V njej preizkuša nove ideje in dekorativne zasnove. »Zelena je vezni člen v vsej hiši,« pravi oblikovalka, katere blagovna znamka je eklektična mešanica okrasnih motivov.

Nekaj pohištva in predmetov je podedovala, drugi so prišli iz Indije in Maroka, kjer Annette pogosto kupuje eksotične predmete in umetnine, ki jih nato domiselno kombinira s poceni izdelki.

Kuhinja je srce hiše in lastnica se je odločila za preprosto rešitev. »Prebarvala sem jo v belo in jo v glavnem pustila takšno, kot je bila. Ker je bila čisto uporabna, sem morala le še dodati nekaj stvari. Rada imam nostalgične občutke. Prijetna bela kuhinja ima odprte police in celo vrsto zelenih dodatkov. Našla sem celo lonce in ponve v zeleni barvi. Moj slog je svojevrstna mešanica Skandinavije in severne Afrike s pridihom ženskosti. Če bi povsod prevladovala zelena, bi se je najbrž hitro naveličala, zato so v njej samo predmeti, ki jih zlahka nadomestim z novimi,« pojasnjuje Annette. Dolga jedilna miza je bila zanjo nujna, saj v svoji podeželski hiši z velikim veseljem prireja večerje. »Za jedilno mizo v kuhinji se zberemo v slabem vremenu. Poleti imam najraje večerje na vrtu.« Sama nekaj časa preživi v svojem stanovanju v mestu, nekaj časa pa na kmetiji. »V mestu imam stanovanje, vendar moram biti v naravi, da postanem ustvarjalna,« pojasnjuje. Njen najljubši prostor je kuhinja. »Rada sem med prijatelji in za kuhinjsko mizo sedimo skupaj od zgodnjega zajtrka do poznega večera. V kuhinji se vedno kaj dogaja. To je čudovit prostor za prebiranje časopisov, pa tudi za kramljanje in medsebojno pomoč pri rezanju zelenjave.«

Ena od nenavadnih stvari je kad, ki stoji na vrtu. »Rada imam svojo zunanjo kad in uporabljam jo vse leto,« pravi Annette. Vrt je povsem naraven, ker lastnica preprosto nima dovolj časa zanj. »Ne pridelujem svoje zelenjave – vsaj za zdaj ne. Moja najljubša rast­lina je jasminov grm, ki vsako poletje cveti približno dva tedna. Vedno poskrbim, da sem takrat tukaj. Vonj po jasminu se širi po vsej hiši.«

Annette ima psa Grizllyja, ki na kmetiji neizmerno uživa. »Je razvajen, prijazen, majhen kužek. Kadar sva tukaj, hodiva na dolge sprehode in lahko prosto teka naokoli. Sicer je pravi mestni pes, a kadar pride sem, ponori od sreče, ker je končno svoboden.«

Barvanje pohištva je najhitrejši način ustvarjanja sprememb. »Mizna ploskev kuhinjske mize je bila v naravni barvi lesa, noge pa so bile črne. Jaz sem vse skupaj prebarvala v belo,« pravi Annette. Iz belega platna je sešila zavese, tla v kuhinji pa krasijo ploščice iz Maroka. »Nekateri pravijo, da je to noro, jaz pa sem prepričana, da bi bila povsem bela kuhinja hitro dolgočasna, medtem ko jo maroške ploščice lepo poživijo.«

Stene v dnevni sobi so v pastelno zeleni barvi. Zavese, okrašene s črnim vezenjem, in blazine na beli zofi je lastnica oblikovala sama. Francoski svečnik je z začetka 19. stoletja.

V spalnici je Annette pokazala, da je mogoče palice za zavese uporabiti na zelo domiseln način. Iz njih je naredila ogrodje za baldahin. »Tudi zavese so zelo vsestranski dodatek – z njimi lahko razdelimo prostor ali za njimi skrijemo grde stvari,« pojasnjuje.