Po navdihu iz okolice

Na tem mestu v strnjenem vaškem jedru je nekoč stala hiša, ki pa se je po besedah arhitektke Zane Starovič Volk iz biroja Gaser arhitektura že toliko porušila, da je ni bilo mogoče ohraniti. Zato so ruševino odstranili in po starih gabaritih zasnovali novo družinsko hišo s simetrično dvokapnico, pokrito s korci, in hrastovimi lesenimi okni, ki so prav tako usklajena z okolico in predpisi.

Hiša v treh etažah meri 110 kvadratnih met­rov. Vhod vanjo je hkrati vhod v atrij, ki je podaljšek bivalnega prostora v pritličju. Dnevni prostor ima največjo stekleno površino v hiši, pred pogledi z ozke vaške ulice pa ga ščitijo betonske stene atrija. Kljub temu prihaja vanj dovolj svetlobe. Atrij je prijeten zunanji bivalni prostor v toplih mesecih, saj zrak v njem ostaja hladen tudi v najbolj vročih dneh. V pritličju hiše so še shramba, kopalnica in utiliti, ki se skrivajo za trojimi vrati, poravnanimi s steno, obloženo s hrastovim lesom. Ta del je sicer namenjen za gledanje televizije.

V prvem nadstropju, kjer je kuhinja z jedilnico, se tloris popolnoma odpre, je namreč brez predelnih sten. Tudi stopnišče so ogradili le s stekleno steno, da bi ohranili občutek prostornosti. Naravna svetloba prihaja v bivalni prostor skozi veliko osrednje okno, skozi katero se odpira razgled na dolino in v daljavi celo morje. Dodatno naravno osvetlitev pa omogočajo okna manjših mer, ki se odpirajo na ulico in ponujajo poglede na okoliške kam­nite stavbe. Spalni prostori so umeščeni na vrh, to je v mansardni del. Poleg spalnice in otroške sobe je tam še ena kopalnica.

»Želja lastnikov je bil dom za štiričlansko družino na dokaj skromni kvadraturi. Prostori naj bi bili zračni, očiščeni odvečnega, a hkrati prijetni in tako razporejeni, da je največ površine odmerjene bivalnemu delu, v spalnici, otroški sobi in kopalnici pa so si želeli le bistvene stvari,« pojasnjuje arhitektka in dodaja, da so naročniki želeli enoten in izčiščen interier, ki deluje preprosto in lepo.

Navdih za izbor materialov in barv je ponudila sama lokacija hiše. »Ker je v okolici veliko kamnitih fasad, opečnatih streh, lesenih okenskih okvirjev, se je hiša temu prilagodila navzven, deloma pa tudi v notranjosti, seveda v bolj očiščeni obliki,« pravi arhitektka. Na stropu so pustili viden beton, ki po njenih besedah daje občutek teksture, stene pa so bele. V hiši tako poleg bele prevladuje siva – barva naravnega kamna. Kot dodatek pa se pojavlja še en material – to je hrastov les, ki je lokalna vrsta. Vse lesene površine so naravne, obdelane le z olji. Tla, ki so izdelana iz mikrotopinga (to je s polimeri obogaten cement za preplastitev površin), pa dajejo občutek naravnega kamna. Z zavesami, ki segajo od stropa do tal, so omehčali prostore in vanje vnesli nekaj topline.

Največ pozornosti so namenili steni v pritlič­ju, v kateri se skrivajo troja vrata, in sicer v utiliti, kopalnico in shrambo, nadaljuje pa se tudi pod stopnice, kjer so uporabne shranjevalne površine. »S tem, ko smo steno oblekli v les in nadaljevali v leseno omaro pod stopnicami, je prostor dobil čisto drugačno podobo, s katero je postal prijeten kotiček za gledanje televizije. Prav zato smo v vrata vgradili tudi skrite kljuke. Vrata omar pa se odpirajo na potisk,« odgovarja arhitektka in dodaja, da je bilo zato pomembno, kako so izvedli stopnišče; to je zdaj kot blok s pravokotnimi zaključki in v enem materialu.

Tudi drugod delujejo omare kot bele stene, zato ne utesnjujejo in prostorov ne zapolnijo preveč. V kuhinji tako bele kuhinjske omarice prekrivajo celotno steno, odprti del, kjer sta delovna površina in pomivalno korito, je v lesu in zasnovan kot kubus. V spalnici, na primer, je nasproti postelje bela omara, ki sega od tal do stropa in prav tako ne deluje utesnjujoče, vendar je v njej več kot dovolj shranjevalnega prostora. Tudi v otroški sobi je garderobna omara za vrati, do stropa in do pograda, ki je umeščen v nišo in zato deluje manjši.

Kopalnici sta po tleh in stenah obloženi z mikrotopingom, ki po besedah arhitektke omogoča izdelavo gladkih površin brez fug in je preprost za vzdrževanje. Prha je pregrajena le s steklom, kar spet daje občutek večje prostornosti.

Veliko pozornosti so namenili tudi osvetlitvi. Kjer je strop raven, so za glavni vir svetlobe izbrali plafonjere, medtem ko so na poševni strop umestili spot lučke, ki usmerjajo svetlobo do tal. Nad jedilno mizo so spuščena svetila, ki skoncentrirano osvetlijo jedilno površino, okolico pa pustijo temnejšo in tako pričarajo bolj intimno vzdušje za mizo. Podoben učinek imajo svetila ob postelji, na pisalni mizi in ob robu dnevne sobe. Dodatno osvetlitev pa omogočajo še LED-trakovi, ki so nad pultom, v omarici nad umivalnikom, kot pravi arhitektka, tam, kjer je pomembno, da je zelo svetlo.

Po besedah sogovornice sta bili rušitev in gradnja hiše v vaškem jedru zelo zahtevni, saj je primanjkovalo prostora za odlaganje materialov in dostop strojev in vozil. Prav tako so morali večino opreme prinesti po delih, in sicer skozi okno v nadstropju. In to ni bilo malo kosov, saj je v hiši kar veliko pohištva, čeprav deluje bolj prazno kot zapolnjeno.