Pravilno vzdrževanje in preventivni ukrepi namreč pomagajo ohraniti naravno lepoto lesa in zagotoviti, da bo še dolgo opravljal svoj namen. »Na splošno velja, da je oljenje in voskanje razmeroma enostaven postopek v primerjavi z lakiranjem. Voskanje je bilo v preteklosti nanos čebeljega voska, pomešanega z lanenim oljem, vendar so tako obdelane površine zelo občutljive na polito vodo in hitro ostane viden madež. Današ­nja olja že vsebujejo voske in trdo smolo. Takšna olja so najbolj primerna za oljenje, saj zagotavljajo boljšo odpornost kot sam vosek in tudi površine so zelo gladke,« pojasnjuje Barbara Jagodič, vodja razvoja premazov za les v podjetju Helios TBLUS. Ob tem doda, da olje nanašamo na več različnih načinov, vendar najpogosteje uporabimo kar krpo. »Olje nalijemo na površino in ga s krpo enakomerno porazdelimo po njej, tako da je olje rahlo v presežku. Pustimo, da se vpija nekaj minut, nato preostanek obrišemo s čisto in suho krpo. Površino enakomerno zgladimo s suho krpo v smeri lesnih vlaken. Ker pri olju ne dobimo takšne debeline zaščitnega filma kot pri lakih, je potrebno pogostejše obnavljanje. Pri lakiranju z visoko sijajnimi laki moramo biti še posebej pozorni na morebitne nečistoče. Lakiramo dobro očiščene in odprašene površine. Običajno uporabljamo čopič ali valjček. V prostoru ne sme biti prepiha, pri premazovanju je dobro upoštevati optimalne razmere, to je 20 stopinj Celzija in 65-odstotna relativna vlažnost zraka,« je še povedala sogovornica.

Les brez zaščite

Če les ni zaščiten, se lažje mehansko poškoduje, razpoka in izgubi sijaj. Zaradi UV-sevanja lahko denimo tudi posivi. »Razbarvanje ali sivenje lesa zaradi izpostavljenosti sončni svetlobi lahko preprečimo le s pravilno izbiro premaznega sredstva za zunanje in notranje površine. Uporabimo lahko transparenten ali pokrivni premazni sistem (po RAL, NCS ali lestvici proizvajalca). Slednji les bolje zaščiti, zato je tudi interval obnove pri takih sistemih nekaj daljši. Pri vseh pa je pomembno, da se premaz pregleduje (vsaj enkrat na leto) in po potrebi obnavlja, da se prepreči razbarvanje in sivenje zaradi vremenskih in mehanskih poškodb,« svetuje Boštjan Gramc, specialist za stavbno pohištvo iz podjetja Teknos. Pri nezaščitenem lesu je tudi večja verjetnost, da bo pri povišani vlažnosti v prostoru začel trohneti po napadu plesni, gliv ali insektov.

PREBERITE ŠE: KAKŠNE SO PREDNOSTI IN SLABOSTI LESENIH TALNIH OBLOG

Zaščita za trajnost

»Da preprečimo nastanek plesni in razvoj gliv, se na primer priporoča, da se nov les pred končno zaščito premaže z osnovnim brezbarvnim biocidnim impregnacijskim sredstvom. Le tako ne bo trohnel. Preprečiti moramo tudi neposreden stik s prstjo oziroma tlemi, razen če je primerno globinsko impregniran z biocidnim izdelkom. Če je les že napaden, je treba površino očistiti in odbrusiti vse okužene dele, zamenjati dele, ki so strohneli, ter nato ponoviti postopek zaščite kot pri novem lesu,« pove Gramc, medtem ko Barbara Jagodič poudari, da je zlasti za enostavnejše lesene elemente v bivalnih prostorih (npr. stenske in stropne obloge, manj zahtevno pohištvo, police, notranja vrata) najbolje izbrati premaze na vodni osnovi, ki nimajo neprijetnega vonja po topilih, se hitro sušijo in omogočajo nanos več slojev v enem dnevu. »Običajno želimo, da ima premaz visoko mehansko odpornost, da je odporen proti blagim čistilom, gospodinjskim madežem (kava, čaj, vino, olje) in drugim pogostim dejavnikom v gospodinjstvu (pot, maščoba, kreme za roke). Velikokrat izberemo premaze, ki so primerni za premazovanje otroških igrač in pohištva ter so v skladu s standardom EN 71-3. Za zaščito lesenih talnih oblog in parketa pa so namenjeni parketni laki.«

Kako nanesemo premaz na leseno površino, da dosežemo čim boljši učinek? »Pri premazih na vodni osnovi uporabljamo orodje, ki ne rjavi. Priporočamo tudi uporabo kakovostnih čopičev in valjčkov za vodne premaze. Pri premazovanju večjih površin moramo biti pozorni, da pravočasno popravimo napake in tako preprečimo lise. Pri nižjih temperaturah in/ali zelo visoki zračni vlagi se premaz suši dalj časa. Pri vodnih premazih je to z vidika premazovanja ugodno, saj se podaljša odprti čas premaza, to je tisti čas, v okviru katerega lahko nanos še popravljamo, ne da bi pokvarili videz. Pri višjih temperaturah in/ali zelo nizki zračni vlagi pa se čas sušenja skrajša. Naslednji sloj nanesemo šele, ko je prejšnji suh,« razloži sogovornica.

!!galerija!!

Sanacija starega in poškodovanega lesa

Na vprašanje, kaj storiti pri poškodbi in kako odstraniti obstoječi premaz z lesene površine pred nanosom novega, Gramc pove, da je treba lesene površine, ki so zares slabe, nadomestiti z novimi, z lesenih delov, ki se jih lahko samo obnovi, pa odstraniti odstopajoče delce, umazanijo in prah. »Poškodovane premaze odstranimo previdno. Če stari nanos barve že odstopa od podlage, ga moramo popolnoma odstraniti. To naredimo s strganjem, z žico ali zgorevanjem (npr. s toplozračnim ali infrardečim grelnikom). Uporablja se lahko odstranjevalec barve ali peskanje,« še pojasni. Les mora biti po besedah Barbare Jagodič pred nanosom novega premaza primerno suh, gladko obrušen, čist in predvsem dobro odprašen. Na površini ne sme biti maščob, voska in drugih nečistoč. Za lep končni videz mora biti enakomerno obrušena, neenakomerno brušenje namreč povzroči različno vpijanje premaza in lisavost površine.

Premaz s starimi oljnimi barvami je lahko v slabem stanju, na kar sklepamo po tem, da je prašen in drobtinast. Po sogovornikovih besedah je treba takšno površino skrbno očistiti, da bo imel novi premaz dober oprijem. »Zunanje lesene površine lahko očistimo tudi s čistilom za fasade in seveda temeljito speremo z vodo. Površino moramo pri takih postopkih spiranja z vodo dobro posušiti, preden nadaljujemo delo,« pravi Gramc. Ob tem še spomni na dejstvo, da je praviloma bistveno bolj obremenjen les na prostem, predvsem seveda zaradi vpliva različnih vremenskih razmer. Stroški vzdrževanja zunanjih lesenih površin so zato lahko dva- ali večkrat višji, saj so intervali obnove krajši.

Nasveti za vzdrževanje

Tudi za les v interierjih je treba redno skrbeti. »Lesene površine moramo redno čistiti. Najprimernejše sredstvo za čiščenje je voda z manjšim dodatkom milnice ali blagega sredstva za pomivanje posode, ki pa ga uporabljajte z mehko tekstilno krpo ali gobo. Po čiščenju se površina izpere s čisto vodo. Ne uporabljajte čistilnih sredstev, ki vsebujejo abrazivne delce, ali druga sredstva za čiščenje v gospodinjstvu, ki vsebujejo agresivne sestavine, na primer alkohol ali topila, ki niso dovoljena za čiščenje lesenih površin. Ko se površina posuši, jo lahko osvežite s tankim premazom, ki ste ga predhodno uporabili. Uporabi se lahko tudi negovalno mleko, da se prepreči razkrajanje lazurnega premaza,« še svetuje Boštjan Gramc.