Slovenska stand-up scena je mlada, šteje komaj deset let, zato je ni mogoče primerjati s tujino, a se stvari v zadnjem času spreminjajo, razvijajo. Slovensko občinstvo je kot desetleten otrok: ne moreš mu več prodati vsake šale, ampak pričakuje nove ideje in nove teme, pravi študent prava, ki mu do konca študija manjkajo še štirje izpiti, za katere upa, da mu jih bo uspelo prej ali slej tudi opraviti. Na prvi pogled je zadržan, tudi prve besede spregovori tiho, kot bi se bal izstopati. Kar težko verjamem, da taisti človek spravlja v smeh občinstvo vseh starosti. »Ja, to so travme iz otroštva. Vedno sem bil bolj miren, sramežljiv in priden otrok, a se je v meni kljub temu ali prav zaradi tega porodila želja, da bi vzbujal pozornost in zabaval ljudi. Že pri šestih ali sedmih letih sem napel vrv, čeznjo obesil brisače, da sem naredil gledališko zaveso, vzel v roke lopar namesto kitare in odpel pesem o Spidermanu,« se odrskega debija spominja Tin Vodopivec.
Pozneje je odkril stand-up, prvi, ki je pritegnil njegovo pozornost, je bil letos preminuli Robin Williams. »Čisto noro se mi je zdelo, ko sem videl to energijo, komunikacijo med njim in občinstvom. Zjutraj se spomniš neke fore, zvečer jo poveš pred publiko, odziv je takojšen, medtem ko moraš film ali pesem najprej posneti in nato čakati podatke o prodaji vstopnic v kinu oziroma o tem, na katero mesto na lestvici se je pesem uvrstila. In sem se lotil zadeve, vedno bolj všeč mi je postajalo, čeprav nisem imel nobenih pričakovanj, hotel sem samo delati nekaj, kar mi je kul, a je postalo moje življenje. Ah, nakladam, v bistvu se je vse začelo zaradi žensk,« se razgovori, njegov glas ni več tih, kotički ust pa se komaj opazno razlezejo v nasmeh. No, tale je pa že malo bolj podoben Tinu Vodopivcu, o katerem pišejo mediji, pomislim.
1. Tin Vodopivec rad bere, zvečer v postelji knjigo, na vlaku in letalu je njegov zvesti spremljevalec kindle. Njegova najljubša knjiga je Zen and the art of stand-up comedy. »Jay Sankey je napisal priročnik v pravem pomenu besede za vse, ki se želijo ukvarjati s stand-up komedijo. Prebral sem ga najmanj desetkrat, saj v njem najdeš strnjene in predvsem uporabne nasvete o tem, kako se obleči za nastop, kako držati mikrofon, kako se obnašati na odru, če te ljudje pod njim ne poslušajo ali so naperjeni proti tebi … Bistven je zenovski pristop: tudi slab nastop lahko spremeniš v pozitivno izkušnjo in se nekaj naučiš iz tega. Naučiš se odplakniti negativno energijo in greš naprej,« povzame bistvo sogovornik. Med njegovimi najljubšimi avtorji je tudi Phil Jackson, nekoč eden najuspešnejših trenerjev v ligi NBA: »Imam vse njegove knjige, Eleven rings – the soul of success je njegova zadnja. To je knjiga o športu, motivaciji, duhovnosti, odlična je, združuje vse v enem. Že kot trener je raziskoval in tudi uporabljal različne tehnike motivacije, ki so se marsikomu zdele nekonvencionalne, a so bile učinkovite. Nekoč je, denimo, v garderobi pred tekmo odganjal duhove in negativno energijo. Morda se sliši neumno, a je dobro vplivalo na igralce, ki so tekmo pozneje tudi dobili. Možak očitno ve, kaj dela!« Sicer pa rad seže tudi po biografijah, nazadnje je prebral tisto o Zlatanu Ibrahimoviću, na nočni omarici je pripravljena knjiga o življenju Borisa Cavazze ...
2. Pred kakšnimi osmimi leti je ugotovil, da mu je okus kave všeč, zato jutra začenja s skodelico te črne tekočine, medtem ko si ob večerih raje privošči skodelico čaja, denimo sivkinega, ki ga sprošča in uspava. Skodelica z motivom iz filmov Vojna zvezd je le ena iz zbirke Tina Vodopivca, ki naravnost obožuje skodelice z bolj ali manj smešnimi motivi. »Ko sem začel voditi oddajo Planet stand-up, mi je prijatelj podaril takšno z napisom 'I got may own show, bitch',« se namuzne in doda, da skodelic ni nikoli preveč, zato z vsake poti v tujino prinese nov primerek. Te na fotografiji ni izbral zato, ker bi bil velik oboževalec znanstvenofantastičnega spektakla, ampak zato, ker »gre za kultno zadevo, decembra prihodnje leto naj bi v kinematografe prišlo sedmo nadaljevanje, zato se mi zdi skoraj nujno imeti doma predmet z napisom Star Wars«.
3. Londonska različica naše urbane je bila med njegovim skoraj polletnim bivanjem v angleški prestolnici zvesta spremljevalka: »Kar naprej sem jo iskal po stanovanju.« Na tujih odrih je sicer reden gost. Tudi prihodnje leto bo skoraj več v tujini kot doma: po mesec dni v Berlinu, Londonu in Edinburgu, kjer bo nastopil na enem največjih festivalov komedije Fringe, kamor pridejo komiki z vsega sveta. »V vsakem baru, v vsakem teatru se nekaj dogaja, lani se je zvrstilo 2050 predstav z več kot 31.000 nastopajočimi. Konkurenca je res huda, ampak se mi zdi, da je to nekaj, kar moram preizkusiti, izziv, ki se mu ne morem upreti in bo korak naprej v moji karieri,« razmišlja Tin Vodopivec. Pred kratkim se je preselil (spet) v najemniško stanovanje, a je malce v zadregi prosil, ali se lahko srečamo kje drugje, ker razen postelje in delovnega kotička nima kaj pokazati: »Tam se le pripravljam na nastope in spim, poleg tega sem veliko v tujini, zato za zdaj ne vidim potrebe po lastniškem stanovanju. Ampak tole stanovanje (vzorčno stanovanje v Situli, za katero so idejni načrt pripravili v biroju Gao Arhitekti, op. p.) je pa čisto po mojem okusu, rad imam eno- do največ dvobarvne kombinacije in čim bolj minimalistično opremljeno.«
4. Magnetki so ena tistih drobnih stvari, ki ti jih prijatelji prinesejo s potovanja – ne zato, da bi te razveselili, ampak zato, kakor v eni od svojih šal pravi Tin Vodopivec, da ti na prefinjen način, pod pretvezo prijateljstva, sporočijo, da si »luzer, češ jaz sem bil tam, ti pa ne«.
5. Najlepši je svilen, lahko je tudi lanen ali bombažen. Žepni okrasni robček za moško obleko, namreč. Tin Vodopivec, ki prisega na bombažne, najraje kariraste, pravi, da so okrasni robčki njegov fetiš: »Po možnosti mora biti malo zmečkan, da nisem preveč videti poštirkan, menda je to zdaj moderno.« Za druge modne zapovedi, pa naj gre za okrasne robčke ali kaj drugega, se ne zmeni kaj dosti.
6. Izvodi revije GQ, na katero je naročen, ležijo povsod po stanovanju. Osrednja tema številke, ki jo je prinesel s seboj, je komedija, zato lahko mirno rečemo, da je to Tinova študijska, strokovna literatura. »Super revija, z odličnimi članki o komediji, filmu in ameriški televizijski sceni. Všeč mi je, na primer, da se novinar temeljito poglobi v življenje človeka, o katerem piše, pa naj bo to igralec ali komik. Z njim preživi več dni, malodane živi z njim, zato imaš ob branju občutek, da si sam del tega sveta. Iz vsega, kar preberem, se poskušam tudi kaj naučiti,« pravi sogovornik.
7. »To je pa moj komplet za sproščanje,« skoraj v zadregi pove Tin Vodopivec. No, zbirka devedejev s stand-up komedijami bolj spada v poglavje »poklicna deformacija«, saj jih ne zna gledati za zabavo: »Ne morem si pomagati, vedno jih analiziram; zanima me, kaj je smešno in zakaj, kako so stvari zapakirane. Še najbolj me zanimajo bonus scene, dokumentarni del, v katerem izveš, kako je potekalo snemanje, koliko kamer so uporabljali in kako. Kadar mi čas dopušča, pa rad gledam šport, kakšen film in serije, kot sta Igra prestolov in Hiša iz kart.« Lani je ugotovil, da je služba njegov hobi, ta hobi pa njegovo življenje in ljubezen, zato je obstajala resna grožnja, da se bo prej ali slej znašel v začaranem krogu, v katerem bo ves čas zgolj in samo delal. Za božička si je zato kupil igralno konzolo, za tisto čisto pravo sprostitev. Igrice, s katerimi ga »zalaga« prijatelj Ven Jemeršič, so po Tinovih besedah idealne, da se povsem izklopi in ne razmišlja o službi. Se je že zgodilo, da so bili možgani na paši do petih zjutraj in je podnevi zato težko razmišljal o službi, ampak »tudi takšna sprostitev mora biti«.
8. Na fotografiji manjka še tabla, na katero si Tin Vodopivec zapisuje ideje, pa bi si brez težav predstavljali, da smo v njegovem delovnem kotičku. »Tipkovnica bluetooth je nadvse praktična zadeva, še zlasti če ti majhne tipke na mobilnem telefonu povzročajo preglavice pri pisanju kratkih sporočil … Flomastri so potrošna roba, saj z njimi na tablo zapisujem svoje prebliske, ko se pripravljam na nastope. Ko stopim korak nazaj in z razdalje pogledam zapisano, laže presodim, ali je ideja res tako dobra, kot se mi je zdela, dokler je bila le v moji glavi.«
Arhiv revije Deloindom+.
