Fasada in izolacija: Zaščita obodnih in temeljnih sten ter strehe

Obstoječe razmere

Lastnika hiše v Seničici pri Medvodah sta ohranila vse stavbno pohištvo, leseno stop­nišče, lončeno peč, tlak iz teraca na hodniku in parket v nadstropju. Pri obnovi lesenih škatlastih oken, ki so vgrajena na notranji polovici zidu, sta na notranjih krilih enojna stekla zamenjala z dvoslojnimi »termopanskimi«, nista pa še vgradila tesnil na pripirah. Vse prazne prostore med okenskimi okvirji in opečnim zidom sta zatesnila s penjenim poliuretanom. Prostori v pritličju in nadstropju imajo po novem radiatorsko ogrevanje, ki je priključeno na manjšo kaminsko peč na lesne pelete v kuhinji. V letošnji zimi, ki je bila sicer blaga, so porabili za približno 1300 evrov peletov in še za približno 300 evrov drv, ki jih kurijo v krušni peči. Ker se lastnikoma takšni stroški za ogrevanje ne zdijo visoki in ker se bojita, da se bo z vgradnjo toplotne izolacije videz objekta preveč spremenil – da bo postal napušč premajhen, da bodo špalete ob oknih preširoke in da bo zob nad podzidkom prevelik –, se sprašujeta, ali naj sploh obnovita fasado.

Pri pregledu objekta sem ugotovil, da so obodne stene v pritličju in nadstropju, ki so bile očitno zidane s polno opeko normalnega formata, debele 31 cm, na neogrevanem podstrešju pa samo 18 cm, medtem ko so temeljne stene najverjetneje iz betona in na zunanji strani obložene z naravnim kamnom. Manjša klet, ki leži pod kuhinjo, je menda vlažna, medtem ko na temeljnih stenah in na fasadi nisem opazil nobenih znakov povečane vlage. Tudi meritev z elektronskim vlagomerom je pokazala, da so obodne stene na nivoju pritličja tako rekoč povsod popolnoma suhe; stopnja vlage v zidu je bila lokalno nekoliko povečana le ob razpoki, ki sem jo opazil na južni fasadi. Tudi vlaga v temeljnih stenah, na katerih verjetno ni bila izdelana vertikalna hidroizolacija, je bila relativno nizka. Po navedbah lastnika ob prenovi na notranjih stenah niso nikjer opazili sledov povečane vlage. Stene so menda popolnoma suhe tudi zdaj, kar verjetno zagotavlja horizontalna bitumenska hidroizolacija, ki jo je dedek vgradil pod opečnimi zidovi.

Izolirati obodne stene in obodno konstrukcijo

Menim, da je z vidika varčevanja z energijo, varovanja okolja in tudi zagotavljanja optimalnih bivalnih razmer v hiši edino smiselno, da obodne stene in tudi vse druge obodne konstrukcije v naslednjih fazah prenove objekta ustrezno toplotno izolirajo. Najbolj problematične so trenutno gotovo obodne stene iz polne opeke debeline 25 cm, katerih računska toplotna prehod­nost U = 1,588 W/m2K je zelo visoka, in to ne samo glede na sodobna pričakovanja in standarde, ampak tudi glede na čas gradnje stavbe. Ob tem velja omeniti, da so morale biti že od leta 1875, ko je bil sprejet Stavbni red za vojvodino Kranjsko, obodne stene iz polne opeke na stanovanjskih in javnih objektih debele minimalno 45 cm (oz. 50 cm z notranjim in zunanjim ometom). To pomeni, da je bila že takrat posredno določena maksimalna toplotna prehodnost obodnega zidu (U ≤ 1,220 W/m2K), medtem ko je ta po trenutno veljavnem Pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES iz leta 2010) več kot petkrat nižja od obstoječe (Umax ≤ 0,280 W/m2K). Menim, da je zato edino smiselno, da se obodne stene ustrezno toplotno izolirajo. Toplotna zaščita objekta ni pomembna samo zaradi varčevanja z energijo in varovanja okolja, ampak ustrezno toplotno izolirane stene bistveno pripomorejo k temu, da je temperatura zraka v prostorih čim bolj konstant­na, da ob prekinitvi ogrevanja temperatura le počasi pada, poleti pa lahko z nočnim prezračevanjem stene tako podhladimo, da ostajajo prostori kljub poletni vročini prijetno hladni do večera. Bivanje v ustrezno izoliranih objektih je prijetnejše tudi zato, ker je razlika med temperaturo zraka in površinsko temperaturo obodnih konstrukcij minimalna, poleg tega je manj intenzivno kroženje zraka.

Notranja toplotna izolacija, ki je tudi sicer sprejemljiva le izjemoma – za občasno ogrevane objekte in spomeniško zaščitene, pri katerih vgradnja toplotne izolacije na zunanji strani ni mogoča –, v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker so bile stene pred kratkim obnovljene in ker so prostori že tako majhni. Edina dilema je po mojem v tem, kako debela naj bo izolacija na zunanji strani in ali je zanjo bolje izbrati specialni grafitni stiropor (EPS) s toplotno prevodnostjo λ = 0,030–0,032 W/mK ali kameno volno (MW) v ploščah z λ = 0,035 W/mK, ki je bolj paropropustna in negorljiva. V obeh primerih bi morali izolacijske plošče pasovno lepiti in sidrati v zid ter jih na koncu zaščititi z armiranim ometom in zaključnim dekorativnim ometom. Ne glede na vrsto izolacije svetujem, da se izbere t. i. srednjeslojni armirani omet (d = 4–6 mm) in silikonsko-silikatni ali še bolje silikonski zaključni glajeni omet. Kako se spreminja toplotna prehodnost obodne stene v odvisnosti od debeline in vrste izolacije, je prikazano v tabeli.

Iz nje je razvidno, da bi se ob 5 cm debeli izolaciji iz grafitnega stiropora z λ = 0,031 W/mK toplotna prehodnost zidu zmanjšala za 3,6-krat, pri 7 cm debeli za 4,6-krat, pri 10 cm debeli izolaciji iz grafitnega stiropora z λ = 0,030 W/mK za več kot 6-krat, pri 20 cm debeli pa za skoraj 12-krat. Razvidno je tudi, da so učinki izolacijskega ometa, ki med drugim ni poceni in pri katerem bi najprej morali odstraniti obstoječi omet, bistveno manjši, zato takšna rešitev, tako kot notranja izolacija, v tem primeru ne pride v poštev.

Novi zunanji okenski okvirji

Predlagam, da se stene izolirajo z vsaj 12 do 16 cm debelo izolacijo, seveda pa bi že 6 do 8 cm debela bistveno pripomogla k zmanjšanju toplotnih izgub in tudi izboljšanju bivalnih razmer, medtem ko se tanjše gotovo ne izplača vgraditi. Ker celotnih oken zdaj verjetno nihče ne bo premikal navzven, se širina zunanjih okenskih špalet, ki zdaj znaša 15 cm, lahko ohrani le tako, da se zunanja okenska krila pomakne navzven, za kar pa bi seveda morali obstoječe okenske okvirje razširiti. Še bolje bi bilo, če bi pri tem obstoječa krila zamenjali z novimi, ki bi jih naredili po vzoru starih, le da bi jih, tako kot notranja, zasteklili z dvoslojnimi izolacijskimi stekli.

Po sanaciji bo hiša še vedno »dihala«, saj bo vodna para kljub izolaciji še vedno lahko prehajala skozi zid. Difuzijska upornost je pri fasadnem stiroporu resda vsaj 10-krat višja kot pri kameni volni (µ = 35 do 50 proti 3,5), vendar je pri 12 cm debeli izolaciji iz stiropora relativna difuzijska upornost (Sd oz. r) zidu le dvakrat višja kot pri enako debeli izolaciji iz kamene volne (r = 8,46 m proti r = 4,08 m) oziroma 2,5-krat višja kot pri obstoječem zidu (r = 3,45 m). Ob tem je seveda treba upoštevati, da moramo vsaj 95 odstotkov zračne vlage, ki jo pridelamo s svojo dejavnostjo, iz hiše tako ali tako odvesti s prezračevanjem.

Izolacija temeljnih sten proti toplotnemu mostu

Toplotno izolacijo bi praviloma morali vgraditi tudi na temeljnih stenah, saj bi drugače na tem delu nastal izrazit toplotni most, zaradi katerega bi se po sanaciji na spodnjem delu obodnih sten zelo verjetno pozimi začel pojavljati kondenz in z njim povezana zidna plesen. Prednost dobro izoliranih temeljnih stenah je tudi v tem, da bi se zmanjšale toplotne izgube skozi celotna tla v pritličju. Zato predlagam, da se toplotna izolacija iz ekstrudiranega polistirena v enaki debelini kot na fasadi položi tudi na temeljnih stenah do dna temelja. Toplotna izolacija v zemlji naj se zaščiti s čepkasto folijo HDPE (s čepki, obrnjenimi navzven) in geotekstilom (PP-filcem), tako da bo kar najbolje zaščitena pred talno vlago in vodo. Ker leži objekt pod hribom, predlagam, da se hkrati naredi prava drenaža, z drenažno cevjo, obdano s prodom in PES-filcem ter revizijskimi jaški na vseh vogalih. Ker je podzidek nizek, ga je mogoče obložiti tudi z nekoliko težjim, na zunanji strani grobo klesanim naravnim kamnom, da bo videti takšen kot pred sanacijo. Seveda pa je treba plošče iz ekstrudiranega polistirena dobro lepiti in tudi sidrati v zid. Pri tem velja omeniti, da se pri takšnih težkih oblogah sidra vgrajujejo čez armaturni sloj in da mora biti kamen ved­no lepljen obojestransko – z nanosom lepila na podlago in kamen.

Dolgoročna rešitev ponovno prekritje strehe in sekundarna kritina

Po pregledu fasade sva si z lastnikom ogledala še neizkoriščeno podstrešje, ki bi ga rad preuredil v skladišče, hkrati pa bi rad strop proti podstrešju dodatno toplotno izoliral. Kakor sem lahko izmeril, je stropna konstrukcija debela 29 cm. Vmesni prostor med deskami, ki so nabite na spodnji in zgornji strani stropnikov, je visok okoli 22 cm. V njem je menda že izolacija, kakšna in kako debela, lastnik še ni preveril. Skladišče naj bi bilo tudi zaščiteno pred zunanjim prahom in vlago. Streha, prekrita z opečnimi zarezniki, namreč še nima rezervne kritine.

Lastniku svetujem, da najprej preveri, kak­šna je sploh toplotna izolacija v stropu. Če se bo izkazalo, da gre za novejšo, kompakt­no izolacijo iz kamene ali steklene volne v pl­oščah ali filcu, z λ ≤ 0,040 W/mK, mu svetujem, da jo samo dopolni z novo, čim bolj kakovostno izolacijo iz kamene ali stekle volne (z λ ≤ 0,035 ≥ 0,032 W/mK), nato pa po stropnikih položi še dodatno izolacijo iz lesnih izolacijskih plošč na pero in utor debeline 8,0 centimetra (npr. AGEPAN THD, λ ≤ 0,047 W/mK). Toplotna prehodnost tako saniranega stropa bo okoli 0,135 W/m2K, z upoštevanjem lesenih delov pa okoli 0,150 W/m2K. Če se bo pokazalo, da je obstoječa izolacija še iz nevezane kamene volne, ki ima precej višjo toplotno prevodnost, ali drugega podobnega materiala, pa svetujem, da jo v celoti odstrani in zamenja z novo.

Za zaščito pred prahom in meteorno vodo med špirovce sicer lahko položijo strešno lepenko, paropropustno napenjalno folijo ali kakšne lesne plošče, kar pa je le zasilna in začasna rešitev, ker špirovci s tem ne bodo zaščiteni pred zateklo vodo. Poleg tega bi bilo z vgrajevanjem takšnih materialov med špirovce precej dela, videz pa na koncu ne bi bil najboljši. Dolgoročno in celovito gledano je gotovo edina prava rešitev, da se streha na novo prekrije – lahko tudi z obstoječimi strešniki, če so še dobro ohranjeni –, in da se takrat položi rezervna kritina iz lesnih izolacijskih plošč na pero in utor, debeline od 3,2 do 6 cm (npr. AGEPAN UDP ali THD). Takšna rezervna kritina, ki mora biti seveda položena od kapi do slemena, bo hkrati delovala kot obloga in toplotna izolacija na delu podstrešja, kjer bo po novem skladišče, poleg tega pa še kot dodatna toplotna izolacija na poševnem delu stropa, ki meji na spalnico in otroško sobo. Na ta način bo streha tudi dobro zavetrovana. Na poševnem delu stropa je treba obstoječ zračni kanal zapolniti (zapreti) z dodatno toplotno izolacijo iz steklene ali kamene volne (med obstoječo toplotno izolacijo in rezervno kritino ne sme biti več zraka). Prezračevan zračni kanal pa je seveda treba narediti med rezervno kritino in kritino.

Prepričan sem, da se bo, če se bosta lastnika seveda odločila za predlagano sanacijo, raba energije za ogrevanje bistveno zmanjšala in da se bodo izboljšale tudi bivalne razmere v hiši. Prav tako sem prepričan, da je vse zgoraj omenjene posege, ob skrbni izbiri materialov in zasnovi detajlov, mogoče narediti tako, da se videz objekta ne bo bistveno spremenil, čeprav je seveda res, da bo, vsaj začasno, izgubil nekaj patine, ki je zdaj ima. Lastniku tudi predlagam, da pred izvedbo zgoraj navedenih ukrepov razmisli še o izvedbi vsaj najbolj nujnih in preprostih ukrepov za povečanje potresne odpornosti.