V sekciji Slovenskih proizvajalcev lesenih montažnih stavb, ki deluje pod okriljem Združenja lesne in pohištvene industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije, že dlje časa spremljajo število zgrajenih lesenih objektov. Najmanj jih je bilo leta 1999, ko je bil delež lesene gradnje triodstoten. Po besedah Mirijane Bračič, sekretarke sekcije, delež v zadnjih letih sicer narašča, a se je nekako ustalil pri sedmih odstotkih. Vendar, poudarja sogovornica, spremljajo samo število objektov, ki jih zgradijo člani sekcije, v zadnjem času pa so nezanemarljivo število lesenih stavb zgradili tudi manjši slovenski obrtniki, ki niso člani sekcije, in podjetja iz tujine (Srbije, Hrvaške, Avstrije, Nemčije in Skandinavije).

V sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo povpraševanje po montažnih hišah največje. Takrat so v Marlesu, na primer, na mesec postavili tudi sto hiš. Za to obdobje so bile po besedah direktorja družbe Marles hiše Maribor Bogdana Božaca značilne tipske hiše, ki so bile hitro vseljive in stroškovno optimirane ter tako dosegljive širokemu krogu kupcev. Praviloma so bile pritlične, če sta bili dve nadstropji, pa je moralo biti pritličje zidano. V stenah je bilo samo osem centimetrov izolacije, vendar so bile v primerjavi z zidanimi še vedno energijsko učinkovitejše, pravi Božac.

Velikostenski elementi in več izolacije

Po letu 1990 je povpraševanje po montaž­nih hišah starega tipa konstrukcije skoraj zamrlo, v ospredje so prišle hiše, izdelane iz velikostenskih elementov, ki so omogočili nove razsežnosti gradnje montažnih objektov, tudi v več nadstropjih, prilagoditi pa jih je bilo mogoče poljubnim arhitekturnim rešitvam. Montažne hiše so bile poleg tega energijsko varčnejše, dodaja sogovornik, saj je konstrukcija omogočala vgradnjo debelejših slojev toplotne izolacije.

Ta se je odtlej s 15 do 18 centimetrov povečala že na 30 do 40 oziroma do 45 centimetrov pri pasivni tehnologiji, pravi Marko Lukić, direktor podjetja Lumar IG. Tudi materiali so zdaj večinoma drugačni, v ospredju so ekološki in bio materiali, za toplotno izolacijo so vedno bolj razširjeni celulozni kosmiči in lesna vlakna, medtem ko je pred dvajsetimi leti prevladoval ekspandirani polistiren. Napredek in razvoj montažne gradnje je po Lukićevih besedah spodbudil razvoj tudi drugih materialov, prav tako je napredovala tehnologija oziroma kakovost same izvedbe. Proizvajalci montažnih hiš v preteklosti niso namenjali veliko pozornosti zrakotesnosti, na primer, vgradnja stavbnega pohištva je potekala na klasičen način, medtem ko si danes ne moremo predstavljati gradnje nizkoenergijskega ali pasivnega objekta brez vgradnje oken in vrat s tesnjenjem v treh ravninah in pravilne izvedbe vseh drugih detajlov, ki zagotavljajo čim manjše toplotne izgube.

Zanimanje za montažne hiše v zadnjih letih spet narašča, ugotavljata Božac in Lukić, njunemu mnenju se pridružuje tudi Saša Jazbec iz podjetja Rihter montažne gradnje. Investitorji se namreč zavedajo, da mora biti hiša kakovostno grajena in energijsko čim bolj varčna, vse to pa montažna gradnja omogoča. Poleg tega so montažne hiše hitreje vseljive, bivanje v njih pa je prijetnejše, saj so grajene iz naravnih materialov, poudarja sogovornica. Večje zanimanje je posledica večje ozaveščenosti investitorjev in zavedanja o pomenu kakovostnega bivanja, pa tudi možnosti pridobitve nepovratnih sredstev Eko sklada za gradnjo energijsko učinkovitih objektov, ki sicer od avgusta letos do nadaljnjega niso več na voljo. Odprava subvencij je bila napačna odločitev, je prepričan Lukić, ki si želi, da bi država sprejela ukrepe, ki bi še bolj spodbujali takšen način gradnje. Nekateri koraki so bili že narejeni, zdaj morajo le še zaživeti v praksi. Veliko priložnosti se denimo ponuja pri starejših stavbah, katerih kakovostno energijsko sanacijo bi lahko država spodbujala in tako pomagala obuditi gradbeni sektor ter spodbudila rast gospodarstva, veliko rezerv je pri zelenem javnem naročanju, ki v praksi še ni zaživelo, našteva sogovornik.

K večjemu zanimanju za montažne hiše prispevajo tudi cene energentov, ki naraščajo iz meseca v mesec, s kakovostno nizko­energijsko ali pasivno hišo pa lahko močno zmanjšamo stroške za ogrevanje. Takšna hiša ponuja prijetno okolje za bivanje, stroški za ogrevanje so majhni, z uporabo naravnih in do okolja prijaznih materialov pa tudi minimalno obremenjuje okolje, še poudarja sogovornik. Vsekakor je, se strinja Božac, v slovenskem prostoru dozorelo spoznanje, da je lesena montažna gradnja trajna, gospodarna, tehnološko preizkušena in mednarodno priznana rešitev, ki je ne nazadnje tudi cenovno ugodna.

Zmote in predsodki

Montažne gradnje se še vedno drži nekaj predsodkov in zmot, predvsem kar zadeva požarno in zvočno zaščito, vlago, plesen, zaščito pred insekti, zmožnost akumulacije toplote in njihovo trajnost. Mirijana Bračič poudarja, da je sodobna montažna gradnja rezultat sožitja v zgodovini preizkušenih gradbenih tehnik z uporabo lesa in sodobnih postopkov industrijske izdelave, ki ob upoštevanju predpisov in visokih standardov zagotavlja kakovosten izdelek, torej hišo, narejeno za več generacij. Z ustrezno sestavo konstrukcije, pravilno vgradnjo ustreznih izolacijskih materialov in primernih stenskih oblog dosegajo lesene montažne stavbe zahtevano požarno varnost, zvočno zaščito in trajnost. Pri tem ne pozabiti, da je glavni konstrukcijski material les, ki je trajen gradbeni material, kar dokazujejo številne lesene stavbe, ki stojijo že več sto let in kljubujejo zobu časa.

Dejstvo je, da les gori počasi in enakomerno, hitrost gorenja pa je glede na presek lesa mogoče natančno določiti, pravi Bračičeva in doda, da lahko s pravilnim dimenzioniranjem lesene konstrukcije zlahka dosežemo zahtevano odpornost proti požaru. Les namreč pri visokih temperaturah dolgo ohrani nosilnost, ker se pri gorenju na zunanji površini lesa tvori zoglenela plast. Ta varuje notranje nosilno jedro, tako da lesena konstrukcija ohrani nosilne lastnosti, medtem ko jih drugi gradbeni materiali, na primer jeklo, v enakem času že izgubijo. Bračičeva pri tem poudarja, da v požaru največjo nevarnost za ljudi predstavlja oprema v prostorih, in ne konstrukcija stavbe. Zanimivo je, pravi Bogdan Božac, da so življenjska doba, požarna odpornost in trdnost ter stabilnost, s katerimi je še vedno povezanih največ predsodkov, tista področja, na katerih ima montažni objekt primerjalno prednost pred drugimi. Marsikatera petdeset let stara montažna hiša je namreč bolje ohranjena kot enako stara zidana. Da so izjemno požarno varne, se je potrdilo že večkrat, poudarja sogovornik, saj so leseni deli zaščiteni pred ognjem z mavčnovlaknenimi ploščami in toplotno izolacijo, torej z dvema ognjeodpornima materialoma.

Kar zadeva potresno odpornost, pa so najbolj zgovorni podatki z območij, ki jih je prizadel potres. Medtem ko je bila marsikatera klasično zidana hiša skoraj popolnoma uničena, so bile montažne tako rekoč nepoškodovane, kar je posledica natančno izračunane statične obremenitve, ki jo mora prenesti montažni objekt, ter lahke konstrukcije, ki bistveno bolje prenaša obremenitve, ki delujejo ob potresu, poudarja Božac. Zaradi elastičnih spojev je potresna varnost pri montažni hiši večja kot pri zidani, možnost porušitve pa zaradi manjše mase objekta manjša, pritrdi Lukić.

Med investitorji je še vedno precej zakoreninjen predsodek glede navlaževanja materialov v poplavah. Poplavljenih je bilo že veliko montažnih hiš, pa stene niso zgnile niti niso izgubile nosilnih lastnosti, pravi Saša Jazbec. Vgrajeni materiali so namreč vodoodporni, poleg tega je sanacija po poplavah veliko bolj preprosta in predvsem cenejša kot pri klasično zidani hiši. Če v steno montažne hiše prodre voda, jo preprosto odpremo, zamenjamo navlaženo izolacijo in druge poškodovane elemente ter steno spet zapremo, pojasni sogovornica.

Tudi strah pred lesnimi škodljivci in insekti je neutemeljen, saj je sam les termično obdelan in tako zaščiten pred njimi, posebna zaščita pa je po njenih besedah odveč. Glede na to, da proizvajalci težijo k uporabi čim bolj naravnih materialov, je nanašanje za človekovo zdravje škodljivih zaščitnih sredstev nesmiselno, poudarja Jazbečeva. V elemente konstrukcije je vgrajen prej sušen les, tako da je vsebnost vlage v njem manjša od 18 odstotkov, poudarja Lukić, in v takšnem lesu insekti nimajo osnovnih razmer za živ­ljenje, zato ga niti ne napadajo. Poznejše čezmerno navlaževanje izpostavljenih lesenih delov konstrukcije pa preprečuje kakovost­na izvedba.

Kakovost potrjujejo certifikati

Zdajšnja kriza je pokazala, da kupcu preprosto ne moreš več prodati vsega, ampak le kakovost, in to spodbuja kakovostno grad­njo. Vendar v sekciji proizvajalcev lesenih montažnih stavb v zadnjem času, ko je les kot gradbeni material vedno bolj priljubljen, ugotavljajo, da je na trgu veliko ponudnikov lesenih hiš, ki nimajo ustreznih dokazil in certifikatov, s katerimi bi potrjevali kakovost svojih izdelkov. Po zakonu o gradbenih proizvodih takih lesenih hiš sploh ne bi smeli ponujati trgu, a to je stvar, ki jo morajo urediti pristojne inšpekcijske službe, pravi Mirijana Bračič. Naloga sekcije je ozaveščati investitorje in jih zavarovati pred nekakovost­nimi izdelki.

Članstvo v sekciji je po njenih besedah že jamstvo za kakovost – v sekcijo se namreč lahko včlanijo samo tisti proizvajalci, ki lahko zagotovijo najvišjo kakovost in prestanejo rigorozno zunanje preverjanje kakovosti svojih izdelkov, proizvodnega procesa in storitev. Preverjanje kakovosti gradbenih materialov in celotnega proizvodnega procesa, od projektiranja do proizvodnje in montaže, opravljajo neodvisne institucije v skladu s slovensko in evropsko zakonodajo. Gre za pomemben segment v procesu grad­nje, poudarja Mirijana Bračič, katerega cilj je zagotoviti kakovostno, funkcionalno in trajno gradnjo.

----
Jamstvo za kakovost

Zakon o gradbenih proizvodih in zakon o graditvi objektov zahtevata, da se smejo v montažne objekte vgrajevati samo gradbeni proiz­vodi, ki so označeni z oznako CE. Pridobljeni certifikat o skladnosti in oznaka CE zagotavljata kupcu, da hiša izpolnjuje bistveni zahtevi glede varnosti: nosilnost in požarno varnost, poudarja Mirijana Bračič. Prav tako izpolnjuje zahteve glede sproščanja nevarnih snovi, zrakotesnosti in vodoodpornosti, toplotna in zvočna izolativnost ter absorpcija zvoka pa so preverjene in skladne s predvideno uporabo. Evropsko tehnično soglasje, na podlagi katerega lahko svoje izdelke označujejo z oznako CE, so pridobili slovenski proizvajalci, člani sekcije Slovenskih proizvajalcev lesenih montažnih stavb: Lumar IG, Marles hiše Maribor, Jelovica hiše in Riko hiše.

Lesena gradnja v tujini

V tujini, predvsem v najbolj razvitem svetu, kamor štejemo Skandinavijo in Japonsko, v lesenih stavbah živi 70 odstotkov prebivalcev, v Kanadi in Ameriki celo več kot 90 odstotkov, v sosednji Avstriji, s katero se zelo radi primerjamo, je delež lesene gradnje okrog 37-odstoten, v Angliji pa 22-odstoten.