29. 3. 2006 | Besedilo: Barbara Primc
Varno in trdno
29. 3. 2006 | Besedilo: Barbara Primc
Ste kdaj pomislili, da so lahko stara garažna vrata – pa ne klasična dvokrilna, ki se, kakor pravijo proizvajalci tega dela stavbnega pohištva, poslavljajo – tudi nevarna? Nevarnost denimo preži na nas zaradi nezaščitene jeklene vrvi, ki jih pomika, ali na pregibih med lamelami sekcijskih vrat. Proizvajalci morajo od lanskega maja upoštevati evropski standard, ki določa, da morajo imeti garažna vrata zaščito pred ukleščenjem prstov, stransko zaščito pred poseganjem z roko, mehanizem, ki varuje pred nenadnim padcem vratnega krila, predvsem pa tako imenovani izključni mehanizem, ki jih samodejno ustavi, če naletijo na oviro.
Varnost je vsekakor na prvem mestu, ko se odločamo za nakup garažnih vrat, opozarja Nina Dornik iz podjetja Matjaž. Posamezne sekcije, tečaji in kotni podboj garažnih vrat morajo biti konstruirani tako, da preprečujejo priprtje prstov pri odpiranju in zapiranju. Varnostna izklopna avtomatika ustavi vrata takoj, ko se pod njimi znajde ovira, in jih samodejno znova odpre oziroma dvigne za 30 centimetrov. Varovalo proti strganju vzmeti je na obeh straneh vgrajeno v gred torzijske vzmeti in preprečuje padec garažnih vrat, če bi vzmet počila. Garažna vrata z nateznimi vzmetmi pa imajo varnostni trikratni paket trojnih vzmeti z dvema poteznima vrvema.
Klasično, lahko tudi s prehodnimi vrati
Na voljo so različni tipi in izvedbe vrat. »Cenovno ugodna in idealna za obnovo montažnih ali vrstnih garaž so klasična dvižna vrata v enem kosu, ki se dvigajo pod strop s pomočjo vzmeti in škarjastega mehanizma, vgraditi pa jih je mogoče v ali za odprtino,« pravi Dornikova. V osnovi neizolirana vrata je mogoče naknadno izolirati s posebnimi poliuretanskimi ploščami, kar je zlasti priporočljivo, če je garaža del hiše in bi radi zmanjšali toplotne izgube. Prav tako jih je mogoče dodatno opremiti z motornim pogonom na daljinsko upravljanje in še z različnimi dodatki za preprostejše upravljanje. Navadna dvižna vrata v enem kosu z motornim pogonom skupaj z montažo dobimo že za približno 150.000 tolarjev.
Kakor pravi Marta Lorenčič iz podjetja Arcont, obstaja tudi izvedba s prehodnimi vrati v samih garažnih vratih, lahko pa se odločimo za ločena stranska vrata, ki so enakega videza. Kar zadeva motorni pogon, Lorenčičeva priporoča sistem dvižnih garažnih vrat z integriranim pogonom, pri katerem so vrata in pogon že tovarniško vgrajeni skupaj – pri klasičnih je namreč pogon na nosilcu na stropu. Prednosti je kar nekaj: ne potrebujemo dodatnega prostora za montažo pogona na stropu, izognemo se stroškom, ki bi jih imeli z naknadno montažo pogona, poleg tega je to idealna rešitev za garaže z nizko preklado ali zelo visokim stropom. Takšna vrata so serijsko opremljena še z dodatnim mehanskim zapahom in mehanizmom za sprostitev zapaha v sili.
Dvižna vrata se odpirajo navzven, zato niso primerna za garaže, ki stojijo tik ob cesti. Če bi se radi z avtomobilom pripeljali povsem do njih, je bolje izbrati sekcijska garažna vrata, ki se odpirajo navpično navzgor in ne zavzemajo dodatnega prostora pri odpiranju oziroma zapiranju. »Sekcijska garažna vrata so konstruirana tako, da se odpirajo in zapirajo navpično, s čimer prihranimo dragoceni prostor pred garažo, avtomobil pa lahko parkiramo neposredno pred njo,« pravi Marta Lorenčič in dodaja, da imamo pri sekcijskih vratih več možnosti za nadgradnjo, predvsem kar zadeva varnost. Sem spadajo denimo nadometno stikalo, koda, tehnična varovala, specialna ključavnica z varnostnim cilindričnim vložkom ...
Sekcijska vrata so običajno dobro toplotno in zvočno izolirana, k čemur prispevajo tako dobro izolirane lamele kot tesnila, vgrajena v podboje, dodatna tesnila med sekcijami in talno tesnilo.
Po besedah Nine Dornik je zelo zanimiva izvedba sekcijskih vrat z osebnim prehodom, ki ima samo deset milimetrov praga: »Kadar ne želite odpirati celih vrat, lahko tako odprete samo vrata za osebni prehod. Ta kombinacija je še zlasti priporočljiva, če nimamo prostora za stranska vrata.« Vrata v vratih že spadajo v višji cenovni razred, zanje bo treba z vso avtomatiko in montažo odšteti od 500 tisočakov naprej, pri čemer na ceno vpliva tudi izbrani material, seveda. Če smo se odločili za lesena sekcijska vrata, denimo, bo že treba odšteti več. Polnilo je iz masivnega lesa (nordijska smreka ali kanadski iglavec), les pa je v osnovi dvakrat impregniran in zaščiten pred škodljivci in lesno plesnijo.
Na prostem, a še vedno pod streho
Če zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nimamo možnosti za postavitev garaže, je tu še ena možnost, da svoj štirikolesnik spravimo pod streho – nadstrešek. Čeprav je brez sten, bo avtomobil na varnem pred dežjem, točo, snegom, slano, zmrzaljo, ultravijoličnim sevanjem, bledenjem barve avtomobila in še čim.
Proizvajalci ponujajo nadstreške različnih tipov, oblik in dimenzij, kritina je na voljo malodane v vseh barvnih odtenkih. Vse to pa lahko izkoristimo že ob načrtovanju – s primerno izbrano konstrukcijo in kritino bo nadstrešek dopolnjeval prostor pred hišo, ne pa deloval kot tujek.
Denis Skok iz podjetja Prenova inštalacije razvoj Laško pravi, da so vijačeni oziroma montažni nadstreški prav tako varni kot varjeni. »Njihova prednost je v tem, da jih lahko kadar koli razstavimo in sestavimo na drugem mestu, ne da bi nam jih bilo treba rezati, brusiti in znova variti. Vsi elementi nadstreška se na terenu le zvijačijo, vsa druga hrupnejša in umazana dela, kot so rezanje, varjenje, oplesk in podobno, pa se opravijo že v delavnici. Tudi njihova cena se je v zadnjih letih močno znižala in se približala ceni varjenih nadstreškov,« pravi Skok.
Če so se ljudje včasih večinoma odločali za neprosojne kritine za nadstreške, denimo za opečnato kritino ali tegolo, je zdaj največ povpraševanja po prosojnih kritinah iz polikarbonatnih plošč. Za takšno kritino je, kakor pravi Denis Skok, primerna bodisi kovinska konstrukcija bodisi lesena iz kakovostnega lepljenega lesa. Nadstrešek s kovinsko konstrukcijo in ukrivljeno prosojno streho, pod katero lahko spravimo dva avtomobila, nam bodo mojstri postavili pred hišo za dobrih 800 tisočakov, medtem ko bo treba za nadstrešek enakih dimenzij, a z lepljeno leseno konstrukcijo, odšteti dobrih 300 tisočakov več.
Kakor pravi Aleksander Nežmah iz podjetja Kograd Igem, imajo polikarbonatne plošče ultravijolično zaščito, kar pomeni, da prepuščajo vidno svetlobo, hkrati pa varujejo pred vročino, zato se štirikolesnik pod takšno streho poleti ne pregreva. »Poleg tega polikarbonatne plošče dobro prenašajo obremenitve, večinoma so narejene tako, da prenesejo obremenitev do 150 kilogramov na kvadratni meter, govorimo o kombinaciji snega in vetra,« pravi Nežmah. Boris Živkovič iz podjetja Sinteks zagotavlja, da je kritina odporna tudi proti toči: »Tudi kot oreh debela toča je ne poškoduje, vsaj v zadnjih dvanajstih letih pri nas ni bilo takšnega primera.«
Namesto za nadstrešek na štirih »nogah«, ki je odprt z vseh strani, se lahko odločimo za takšnega, ki je z ene strani (in s strehe, seveda) povsem zaprt. Naročnik mora pripraviti samo gradbeno jamo (gradbeno dovoljenje ni potrebno, zadostuje lokacijska informacija), mojstri pa dostavijo serijsko izdelane nosilce in temelje in postavijo nadstrešek, vse v enem dnevu. Sistem je zasnovan tako, da je mogoče nadstrešek kadar koli povečati oziroma podaljšati, saj se sestavlja kot lego kocke. Če potrebujemo prostor za dva avtomobila, nas bo z montažo vred stalo dober milijon tolarjev.
Z jekleno konstrukcijo nadstreškov bomo imeli najmanj težav, kar zadeva vzdrževanje, če se odločimo za vroče pocinkano konstrukcijo. Vroče cinkanje namreč zagotavlja najboljšo protikorozijsko zaščito, življenjska doba kovine pa se podaljša na več deset let. Za kakovostno zaščito so potrebni kakovostni kovinski profili, ki so popolnoma čisti, brez znakov rjavenja, brez poškodb, brez vidnih oziroma izstopajočih »šivov«, z obrušenimi zvari, torej brez ostankov žlindre in podobno, opozarja Denis Skok. V osnovi so sicer jeklene konstrukcije zaščitene s trikratnim epoksipremazom; enkrat valjčkane z osnovno barvo, enkrat valjčkane s prekrivno barvo in enkrat kompresorsko pršene s prekrivno barvo. Ker so barve dvokomponentne in zelo kakovostne, zaščita z vročim cinkanjem morda niti ni nujno potrebna, pravi Skok, jo pa kljub temu priporoča.
Delo in dom, 29. marec 2006