Hiše prihodnosti: Nove in prenovljene v skoraj ničenergijskem standardu

Kaj sploh je skoraj ničenergijska stavba?

To je zelo visoko energijsko učinkovita stavba, ki za delovanje stavbnih sistemov potrebuje zelo malo energije, pa še ta mora biti pridobljena iz obnovljivih virov, po možnosti proizvedena na stavbi sami ali v njeni bližini. Pri tem je treba poudariti, da sta opredelitev pojma takšne stavbe in prehod na merila, povezana s tem, ena najpomembnejših zahtev prenovljene evropske direktive o energetski učinkovitosti stavb. Države članice Evropske unije morajo določiti merila za skoraj ničenergijske stavbe in jih po sprejetju ustrezne zakonodaje postopoma uvesti v prakso.

Kakšna so ta merila? Natančno vemo, koliko energije lahko porabi nizkoenergijska ali pasivna hiša, definicijo »zelo visoko energijsko učinkovita stavba« pa si lahko razlagamo na različne načine.

V akcijskem načrtu opredeljena definicija skoraj ničenergijske stavbe bo določila mejne vrednosti potrebne toplote za ogrevanje stavbe, rabo primarne energije in delež obnovljivih virov v skupni dovedeni energiji za delovanje stavbe. V celotni energijski bilanci stavbe bodo zajeti sistemi za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, pripravo tople vode in razsvetljavo.

Poglejmo konkreten primer: največja dovoljena potrebna toplota za ogrevanje enostanovanjske hiše z določenim oblikovnim faktorjem (ovoj/prostornina) je bila v skladu s Puresom do leta 2014 omejena na 48 kWh/m2 na leto. V začetku tega leta se je znižala na 38 kWh/m2 na leto, z uvedbo minimalnih zahtev za skoraj ničenergijsko stavbo pa lahko s prihodnjo tehnično zakonodajo pričakujemo dodatno znižanje največje potrebne toplote za ogrevanje takšne hiše na največ 25 kWh/m2 na leto.

Strokovna podlaga je v prvi polovici preteklega leta opravljena analiza stroškovno optimalnih ravni minimalnih zahtev za energijsko učinkovitost stavb, ki je zajela tri tipe stavb: stanovanjske, večstanovanjske in nestanovanjske. Predvidevamo, da bo tehnična definicija predpisana v okviru posodobitve tehničnega predpisa o energetski učinkovitosti stavb, načrtovane za letos. Katere mejne vrednosti bodo zapisane v pravilniku, še ne vemo, a smernice so določene v sprejetem akcijskem načrtu.

Akcijski načrt pa ne predvideva samo znižanja največje dovoljene potrebne toplote za ogrevanje stavbe, ampak tudi omejitev največje dovoljene vrednosti primarne rabe energije za delovanje vseh sistemov v stavbi. Medtem ko je Pures postavil stroge minimalne zahteve za toplotno zaščito ovoja in največjo letno dovoljeno potrebno toploto za ogrevanje ter predpisal 25-odstotni delež obnovljivih virov v celotni končni energiji za delovanje sistemov v stavbi, je bila primarna energija za ogrevanje in hlajenje omejena razmeroma ohlapno. Akcijski načrt jo bo pri enostanovanjskih novogradnjah omejil na 75 kWh/m2 na leto, pri prenovah na 95 kWh/m2. Pri novih večstanovanjskih stavbah bo meja 80 kWh/m2 na leto, pri prenovljenih pa 90 kWh/m2. V vseh primerih naj bi bila polovica potrebne energije zagotovljena iz obnovljivih virov, pri čemer bodo verjetno kakšni odpustki glede na razpoložljivost energetskih virov na lokaciji.

Ko smo pripravljali seznam stavb za projekt Skoraj ničenergijske hiše: Že danes obiščite hiše prihodnosti (NZEB2021), v okviru katerega si je bilo mogoče ogledati tovrstne stavbe, smo ugotovili, da danes še vedno veliko novogradenj ne dosega skoraj ničenergijskega standarda, čeprav ga je ob tehnologiji, ki je na voljo, na dani lokaciji razmeroma preprosto doseči, ob ne (pre)visokih stroških gradnje.

Načeloma ne pri novogradnjah ne pri prenovah stanovanjskih hiš ne vidim razloga, da v akcijskem načrtu zapisanih mejnih vrednosti ne bi mogli doseči – kar zadeva samo gradnjo in tehnologije oziroma energijsko učinkovite sisteme, ki so investitorjem na voljo. Pri prenovi v skoraj ničenergijskem standardu pa je treba upoštevati pravilo, ki velja že zdaj – najprej zmanjšati toplotne izgube in potrebe po toploti, nato pa prilagoditi ogrevalni sistem novim, zmanjšanim potrebam. To sicer ni zlato pravilo v čisto vseh primerih – v nekaterih je morda smiselno najprej poseči v ogrevalni sistem, saj s prihranki, dosežnimi s to naložbo, pridobimo nova sredstva za poznejše naložbe. Odvisno je torej od primera do primera, na splošno pa velja, da je prvi ukrep menjava stavbnega pohištva in vgradnja novih oken na zunanji rob zidu, kar ob poznejši izvedbi toplotnega ovoja zagotovi ugodneje sklenjene stike in še svetlobe v bivalnih prostorih ne izgubljamo. Sledi izvedba toplotnega ovoj in nato prilagoditev hišnih sistemov.

Problem bo prenova večstanovanjskih stavb, v katerih je za vse ukrepe potrebno soglasje etažnih lastnikov, in javnih stavb, za prenovo katerih je težko zagotoviti potrebna finančna sredstva. To sta vsekakor rizični skupini.

V tem vidim večji problem. Ta cilj bo zlasti v stanovanjskih hišah težko doseči, saj naj bi bila skoraj ničenergijska stavba kombinacija energijske in stroškovne učinkovitosti, investitorji eno- ali dvodružinskih hiš pa imajo tu omejene možnosti – naložba v sončno elektrarno, s katero lahko hiša postane aktivna oziroma pluseenergijska, se jim trenutno ne splača, tudi kogeneracije tako majhne moči so še veliko predrage, cilj akcijskega načrta pa je spodbujati tehnologije, ki so investitorjem prijazne tudi s finančnega vidika. Tako jim ostanejo toplotne črpalke in lesna biomasa, kjer je ta sprejemljiva, oziroma drugi viri, v kombinaciji s sprejemniki sončne energije, na primer.

Kar zadeva obnovljive vire, bo treba po mojem mnenju težiti k doseganju zastav­ljenih ciljev bolj na lokalni kot individualni ravni – z uporabo skupnih kotlovnic, na primer, kjer je to mogoče, s priključitvijo na daljinsko ogrevanje na obnovljive vire in večje kogeneracijske sisteme … Vsekakor je treba tako pri gradnji kot prenovi gledati ne samo na optimizacijo toplotnega ovoja, ampak tudi na to, kateri viri energije so v danem trenutku na dani lokaciji rentabilni in s tega vidika do investitorja prijazni.

Glede na to, da so naši predpisi že zdaj zelo strogi, ko gre za novograd­nje in prenove, se postavlja vprašanje, zakaj jih še zaostrovati.

Kot sem že na začetku povedal, s tem Slovenija izpolnjuje zahteve prenovljene evropske direktive o energetski učinkovitosti stavb, akcijski načrt pa bo tudi podlaga za strategijo spodbujanja naložb v prenovo nacionalnega fonda javnih, stanovanjskih in poslovnih stavb. Dejstvo je, da je pri nas prenove potrebnih 80 odstotkov stavb. In akcijski načrt bo opredelil potenciale tako za gradnjo novih skoraj nič­energijskih stavb kot skoraj ničenergijsko prenovo obstoječih, pri tem pa se upošteva statistika izdanih gradbenih dovoljenj med letoma 1999 in 2013 po podatkih geodetske uprave (Gurs). Glede na napovedi bodo do leta 2030 polovico stavbnega fonda predstavljale enostanovanjske stavbe, 23 odstotkov večstanovanjske stavbe, 10 odstotkov javne in 17 odstotkov druge nestanovanjske stavbe.

Akcijski načrt predvideva, da bomo imeli letos za 76.850 m2 skoraj ničenergijskih novih enostanovanjskih stavb, leta 2020 pa za 267.500 m2. Skupna površina novih skoraj ničenergijskih večstanovanjskih stavb bo z letošnjih 9753 m2 do leta 2020 narasla na 73.650. V tem standardu bo do konca tega leta celovito prenovljenih za 241.000 m2 enostanovanjskih stavb in za 88.000 m2 večstanovanjskih, leta 2020 pa že 2.395.000 m2 prvih in 596.000 m2 drugih.