Prijetno pod dobro izolirano streho

Plasti pravilno toplotno izolirane strehe nad ogrevanim bivalnim prostorom si sledijo v naslednjem zaporedju: notranja obloga, parna zapora ali ovira, podkonstrukcija, dodatna toplotna izolacija med škarniki, če so ti nižji od 20 centimetrov, toplotna izolacija med škarniki, deske (odvisno od vrste kritine), paroprepustna folija kot sekundarna kritina in vetrna zapora, kontraletve, ki omogočajo prezračevanje in nemoteno odtekanje vode, ki je morda prodrla do paroprepustne folije, letve in kritina. Upoštevati je treba posebnosti posameznih materialov, ki se med seboj razlikujejo po sestavi, po toplotnoizolativnih lastnostih pa so si bolj ali manj podobni, in priporočila proizvajalcev za njihovo vgradnjo. Katere so te posebnosti, smo povprašali proizvajalce oziroma ponudnike različnih izolacijskih materialov, ki jih najpogosteje uporabljamo za toplotno izolacijo strehe.

Ekspandirani polistiren

Toplotnoizolacijske plošče iz ekspandiranega polistirena (EPS) imajo dovoljene deleže navlaževanja štirikrat višje kot običajni izolacijski materiali, pravi Roman Kunič iz podjetja Fragmat: »Ekspandirani polistiren bo kljub visoki relativni zračni vlažnosti v prostoru in pri slabo izvedenih parnih zaporah kos navlaževanju in morebitnemu zamakanju. Celice materiala so namreč med seboj zvarjene s paro, brez dodanih lepil ali razpadajočih veziv.«

Za toplotno izolacijo strehe je na voljo več različic plošč iz EPS. Za vgradnjo med strešne elemente so po Kuničevih besedah zelo primerne plošče iz EPS z dodanimi grafitnimi lističi, katerih toplotna izolativnost je za 20 odstotkov boljša kot pri običajnem EPS. Z drugimi besedami: namesto 20-centimetrskih plošč iz običajnega EPS lahko vgradimo zgolj 16 centimetrov debele plošče z dodanimi grafitnimi lističi, ki so izdelane v obliki harmonike. Izmenično so narezane z ene in druge strani, tako da reže omogočajo do petodstotno stisljivost. Plošče so zato veliko bolj prilagodljive za vgradnjo med strešne elemente, pero in utor pa zagotavljata spajanje brez toplotnih mostov, še pravi Kunič in doda, da lahko različne detajle oblikujemo z vročo žico za razrez EPS.

Po njegovih besedah je za izolacijo strehe najbolj primerna vgradnja materiala nad škarnike, ki pa pri nas še ni tako uveljavljena: »Tako se namreč izognemo toplotnim mostovom, ki jih predstavljajo prav leseni strešni elementi. Prednost takšne vgradnje je tudi, da v mansardi ne izgubljamo višine, vidni les v prostoru pa lahko ostane neobdelan kot del notranjega ambienta,« pravi. Izbrati je treba za tak način vgradnje primerne plošče. »Na podeskane škarnike najprej namestimo samolepilno bitumensko parno zaporo, kaširano z aluminijasto folijo. Nato sledijo sekundarna kritina, toplotnoizolacijske plošče in letve, ki jih skozi plošče privijačimo v škarnike. Namestiti je treba še prečne letve in kritino,« sogovornik razloži vgradnjo toplotne izolacije po korakih.

S ploščami iz EPS lahko dodatno izoliramo streho, če je stara izolacija nepoškodovana, še vedno dovolj kompaktna in ni namočena. Ugotoviti pa moramo, ali je potrebna parna ovira, pravi Roman Kunič, kar preverimo z izračunom prehoda toplote in difuzije vodne pare. Enako lahko storimo s celulozno izolacijo, pripraviti je treba le prazen prostor, v katerega bomo vpihali material.

Ekstrudirani polistiren

Kakor pravi Marjeta Lutman Vide iz podjetja Fibran, moramo za vgradnjo med škarnike izbrati prožen material, da preprečimo nastanek toplotnih mostov, medtem ko je nadgradnja z gornje ali spodnje strani odvisna od izbranega sistema. »Pri nas so višine prereza špirovcev še vedno majhne. Srečo imamo že, če znaša višina prereza 16 centimetrov, pri tem širine ostajajo med 10 in 12 centimetri. Ti leseni elementi predstavljajo toplotni most, ki ga je treba izničiti z zgornje ali spodnje strani, še najbolje pa z obeh,« pravi sogovornica.

Streho lahko z zunanje (zgornje) strani izoliramo s ploščami iz ekstrudiranega polistirena (XPS). Dolge plošče pritrdimo neposredno na škarnike ali na podeskano strešno površino. Pritrdimo jih hkrati z namestitvijo sekundarne kritine in vzdolžnih letev, ki omogočajo prezračevanje strehe. Paroprepustna vodotesna folija, ki ima vlogo sekundarne kritine, je zaželena zaradi morebitne poškodbe strešnikov in vnašanja meteorne vode skozi stike strešnikov v vetrovnem vremenu. »Plošče so izdelane s spoji na pero in utor, kar olajša montažo in preprečuje toplotne mostove, zato jih lahko nameščamo enoslojno. Dodatna nosilna strešna konstrukcija zaradi zadostne nosilnosti izolacijskih plošč ni potrebna,« pravi Lutmanova in doda, da lahko na ta način toplotno izoliramo tudi poševno streho z vidnimi špirovci.

Plošče iz XPS je mogoče kombinirati z drugimi materiali, na primer z volneno izolacijo. V tem primeru je treba poskrbeti za uravnoteženo paroprepustnost celotnega konstrukcijskega sklopa s parnimi ovirami oziroma parnimi zaporami. Enako velja pri sanaciji, ko plošče iz XPS kombiniramo z drugimi materiali. Potem ko smo odstranili staro kritino, prostor med škarniki zapolnimo z volneno izolacijo, na škarnike položimo dolge plošče iz XPS, sledi sekundarna kritina, vzdolžno po škarnikih letve za prezračevanje, nanje pa pritrdimo še prečne letve in kritino.

Steklena volna

Toplotnoizolacijske plošče iz steklene volne je najbolje vgraditi v dveh slojih med škarniki in pod njimi. Tako zagotovimo ustrezno skupno debelino (od 25 do 35 centimetrov, odvisno od toplotne prevodnosti), poleg tega se izognemo toplotnim mostovom na mestu škarnikov, pravi Blaž Grdina iz podjetja Ursa Slovenija. Pred vgradnjo izolacije mora biti ostrešje ustrezno pripravljeno: pod kritino mora biti pravilno izveden prezračevalni kanal, pod njim pa nameščena paroprepustna folija oziroma sekundarna kritina.

»Izolacijske plošče narežemo glede na razdaljo med škarniki, pri čemer upoštevamo centimeter do dva nadmere zaradi boljšega vpenjanja med škarnike. Debelina prvega sloja izolacije je enaka višini škarnikov,« pravi Grdina. Na škarnike je treba nato pritrditi kovinska obešala in tako imenovani C-profil suhomontažne konstrukcije, za katerega vstavimo drugi sloj izolacije. Na profil nato z dvostranskim lepilnim trakom nalepimo parno oviro, ki prepušča vodno paro v zraku, vendar le v količinah, poudarja sogovornik, ki niso nevarne za njeno kondenzacijo v strehi. Vzdolžni spoji, preboji in priključki na zidove morajo biti izvedeni tesno in zalepljeni.

Sanacije strehe se je po besedah sogovornika najbolje lotiti z zgornje strani, saj bomo lahko posamezne sloje naredili na novo, pri nameščanju dodatnega sloja izolacije pa ne bomo omejeni z debelino, kakor smo pri vgradnji izolacije s spodnje strani.

Kamena volna in poliuretan

Plošče kamene volne visoke gostote lahko polagamo neposredno na škarnike, uporabimo pa jih lahko tako pri novogradnji kot sanaciji. V škarnike jih prek vzdolžnih letev pritrdimo s posebnimi vijaki. Najboljši način vgradnje izolacije v poševno streho je po besedah Jožeta Trpina iz podjetja Lesnina inženiring kombinacija med škarniki in nad njimi: »Neprekinjeni sloj nad škarniki onemogoča izgube zaradi toplotnih mostov pozimi, poleti pa ustvarja idealne bivalne razmere brez pregrevanja in brez potrebe po uporabi energijsko potratne klimatske naprave. Toplotna izolacija samo med škarniki pomeni neenakomerni sloj in zato toplotne mostove ob stiku lesenega ostrešja in izolacije.«

Toplotnoizolacijske plošče iz poliuretana se vedno vgrajujejo nad škarniki. Polagajo se neprekinjeno, kar preprečuje nastanek toplotnih mostov, kjer so toplotne izgube največje, pravi Martin Krštinc iz podjetja Bramac: »Na škarnike jih vijačimo s posebnimi vijaki pod kotom 60 ali 90 stopinj. Na število in dimenzijo vijakov ter shemo vijačenja vplivajo nadmorska višina, obremenitve snega in vetra ter slemenska višina. Na podlagi teh podatkov se izdela statični preračun vijakov.« Izolacijo iz poliuretana je mogoče kombinirati z drugimi izolacijskimi materiali, ki se vgrajujejo med škarnike, še pravi sogovornik.

Uporabimo jih lahko tudi kot dodatno izolacijo pri obnovi strehe, ki ima med škarniki že vgrajeno izolacijo, njena debelina pa ne ustreza zahtevam po energijski učinkovitosti. Plošče preprosto pritrdimo na škarnike. Pri sanaciji je treba vedeti, v kakšnem stanju je ostrešje, torej katera izolacija je že položena med škarniki, če sploh je, ali je izdelana parna ovira in podobno, opozarja Krštinc: »Na podlagi teh podatkov se izračunajo točke rosišča in vrednosti toplotne prehodnosti. Zelo pomembna je lokacija objekta, saj imajo različne lokacije v Sloveniji različne podnebne razmere. Na podlagi izračunov se določi potrebna debelina plošč, s tem pa se konča šele prva faza prenove ostrešja.« Naslednja, pomembnejša, je sama izvedba sanacije. Poglavitno vlogo igra točka rosišča. Če izračun pokaže, da je točka rosišča v stari izolaciji med škarniki, je treba zagotoviti ustrezno parno oviro.

Celulozna vlakna

Kako bomo izolirali streho, je največkrat odvisno od prostora, ki ga imamo na voljo pod streho, saj ne bi radi izgubili višine v mansardi. Gregor Žerjav iz podjetja Eko produkt priporoča kombinacijo toplotnoizolacijskih lesnovlaknenih plošč nad škarniki in celulozne izolacije med njimi. Vgradnja nad škarniki je po njegovih besedah praviloma nekoliko dražja. Za ta namen lahko uporabimo lesnovlaknene plošče, ki nadomestijo deske in folijo ter hkrati opravljajo nalogo sekundarne kritine. Na škarnike jih pritrdimo z vijaki, skobami ali žeblji.

Plošče lahko nadomestimo tudi s paroprepustno folijo, pri tem pa je treba paziti, da je dobro napeta, sicer bo zaradi vetra v zračnem kanalu plapolala. Če bo prostor med škarniki zapolnjen s celulozno izolacijo, se lahko slabo napeta folija izboči in zapre zračni kanal. Stike vseh folij je treba zatesniti s posebnim lepilnim trakom, kar prepreči vdor vetra v izolacijo. Na lesnovlaknene plošče nato pritrdimo še vzdolžne letve za izvedbo zračnega kanala, nanje pa prečne letve. Na tako pripravljeno streho le še položimo kritino.

Toplotno izolacijo iz celuloze vpihujemo v prazen prostor med škarniki. Najprej pa je treba ta prostor zapreti s parno oviro. Za ta namen lahko po besedah Gregorja Žerjava uporabimo lesnovlaknene konstrukcijske (OSB) plošče, ki so vodoodbojne in paroprepustne, vse stike med njimi pa je treba zatesniti s posebnimi lepilnimi trakovi ali folijo: »Zatesniti oziroma polepiti je treba tudi vsa mesta, kjer se stikajo robovi folije, sicer parna ovira ne bo opravljala svoje naloge.« Parna ovira mora biti vgrajena pravilno, zato naj delo opravijo strokovnjaki. Ko so vsi stiki zatesnjeni, je treba v parno oviro izvrtati odprtine, skozi katere se nato s posebnim strojem v prazni prostor med škarniki vpiha izolacija. Paziti je treba na pravilno gostoto materiala, opozarja sogovornik. Ko je prostor zapolnjen, odprtine le še zatesnimo, kar naredimo s posebnimi nalepkami.

Lesna vlakna

Za izolacijo nad škarniki so primerne lesnovlaknene plošče gostote okrog 250 kg/m3 s peresom in utorom na vseh štirih straneh, pravi Rok Poropat iz podjetja Artimex: »Tak­šne plošče imajo tri funkcije. Prva je izolativna, saj zaradi svoje gostote pomembno vplivajo na fazni zamik prehoda toplote. Druga je sekundarna kritina – lesne vlak­nenke preprečujejo zamakanje ob morebitnem puščanju strehe, saj nadomeščajo desko in paroprepustno folijo. Tretja je vetrna zapora – mehko izolacijo ščitijo pred vetrom, saj spoj na pero in utor ne prepušča vetra.«

Za izolacijo med in pod škarniki lahko uporabimo mehko izolacijo iz lesnih vlaken v prilagodljivih ploščah ali vpihana lesena vlak­na. Izolacije iz lesnih vlaken so zelo dober toplotni izolator, poleg tega zelo dobro uravnavajo vlago prostoru, saj lahko vpijejo vlage do 20 odstotkov svoje teže, pa se ne spremenijo ne njihova oblika ne izolativnost, kar je pri difuzijsko odprti gradnji zelo pomembno, pravi Rok Poropat.

Postopek vgradnje dodatne izolacije pri obnovi strehe, pod katero so že urejeni bivalni prostori, je enak kot pri novogradnji. Dela se lotimo z zunanje oziroma zgornje strani. »Najprej je treba odstraniti staro kritino in letve, po potrebi zamenjati staro izolacijo in parno oviro nadomestiti z novo. Sledijo montaža lesnih vlaknenk na škarnike, izdelava prezračevalnega kanala in pokrivanje z novo kritino. Sama izvedba je zamudnejša, a ne bistveno drugačna kot pri novogradnji. Glede materialov, predvsem njihove debeline, ni nobenih omejitev,« pravi sogovornik.