Prezračevanje: nujno za dobro počutje

Za zdrave in ugodne razmere v prostorih je treba vsako uro zagotoviti 0,7 izmenjave zraka, kar pomeni, da je treba vsako uro zamenjati kar 70 odstotkov vsega zraka v prostoru. Povedano še drugače: vsako uro bi morali vsaj za deset minut na stežaj odpreti dve okni in narediti prepih. Glede na to, da smo pol dneva običajno zdoma, v službi in po opravkih, je to seveda nemogoče. Ko smo doma, pa je pogosto odpiranje oken neprijetno, zlasti v mrzlih zimskih dneh. Dolgotrajno prezračevanje s priprtimi okni je energijsko potratno, saj se tako poleg zraka močno ohladijo tudi stene in je potrebne več energije, da v prostoru vzdržujemo ustrezno temperaturo.

Prezračevalni sistem z rekuperacijo

Rešitev je vgradnja prezračevalnega sistema. V novih hišah je zaradi zrakotesne grad­nje nujen osrednji prezračevalni sistem z rekuperacijo oziroma vračanjem odpadne toplote, čedalje več ljudi pa se zanj odloči tudi pri temeljiti posodobitvi doma, s čimer se celotna naložba poveča za približ­no 6000 evrov, del zneska pa investitorju povrne Eko sklad. Vsi vemo, da je temeljita prenova hiše finančno zahteven projekt in da investitorji skrbno obrnejo vsak evro, a strokovnjaki poudarjajo, da je prisilno prezračevanje s filtracijo vhodnega zraka in rekuperacijo toplote iz odpadnega v zrakotesno grajenih novih hišah ali temeljito energijsko obnovljenih hišah prej nujnost kot luksuz. Princip delovanja je preprost: zrak iz kuhinje, kopalnice in sanitarij odvedemo skozi toplotni izmenjevalnik prezračevalne naprave v okolico. Odhajajoči zrak na svoji poti na prosto odda toploto zunanjemu zraku, ki ga skozi prezračevalno napravo dovajamo v bivalne prostore. Težav z vlago, ki povzroča preglavice v hišah z novimi okni, ne bo več, kvečjemu bomo imeli težave zaradi presuhega zraka, zato je priporočljivo izbrati prezračevalno napravo z vgrajenim entalpijskim izmenjevalnikom, ki pozimi poskrbi za ustrezno relativno zračno vlažnost v prostorih.

Prostor za rekuperator se večinoma najde v kurilnici, lahko tudi na podstrehi, od tam pa je treba speljati cevi za dovod in odvod zraka do posameznih prostorov v hiši. Cevi lahko potekajo po zunanji strani zidov, če hiše še nismo odeli v nov toplotnoizolacijski ovoj; ko pride na vrsto ta ukrep, bosta toplotna izolacija in fasada prekrili cevi. Lahko pa jih speljemo tudi pod grelnimi ploščami, če smo se seveda odločili za talno gretje.

Lokalne prezračevalne naprave

Druga možnost je vgradnja lokalne prezračevalne naprave z vračanjem toplote odpadnega zraka in možnostjo individualnega uprav­ljanja pretoka zraka, ki ga naprava prilagaja trenutnim potrebam v prostoru. Princip delovanja naprave z vgrajenim velikopovršinskim toplotnim izmenjevalnikom in dvema energijsko varčnima motorjema je preprost: en ventilator odvaja onesnažen in izrabljen zrak skozi toplotni izmenjevalnik v okolico. Pri tem v izmenjevalniku odda toploto zunanjemu svežemu zraku, ki ga dovaja drugi ventilator. Pri vstopu se tako zunanji zrak segreje, ne da bi se mešal z odpadnim.

Tudi v tem primeru je o vgradnji priporoč­ljivo razmišljati pred izvedbo toplotne izolacije fasade, saj je zajem zraka na fasadi – v zunanji zid je namreč treba izvrtati ustrezno veliko odprtino, v katero se namesti poseben stiroporni vložek. Vanj se pred zaključnimi deli na fasadi namesti rekuperator. Na zunanji strani zidu je vložek prekrit z nerjavno masko, ki hkrati ločuje vstopni in izstopni zrak. Na notranji strani pa je naprava zaščitena z zračno rešetko, ki je poleg regulacije njen edini vidni del.

Lokalni sistemi brez rekuperacije

Tretja možnost je klasični lokalni sistem prezračevanja brez rekuperacije. Najbolj preprost sistem sestavljajo rozeta za dovod zraka v prostor (vgrajena je v okenski okvir ali roletno omarico) in ventilatorja za nadzorovano odvajanje zraka (nameščen je v kuhinji ali kopalnici, lahko tudi na mestu obstoječega zračnika ali ventilatorja). Rozeta glede na prostornino prostora in število ljudi v njem nadzorovano dovaja v prostor svež zrak, med njo in ventilatorjem pa je treba zagotoviti nemoten pretok zraka pod vrati ali z luknjicami v njih. Rozeta ima lahko vgrajeno mrežico proti mrčesu, protihrupno in protivetrno zaščito. Sistem porabi za delovanje zelo malo električne energije.

Na voljo je tudi higrosenzibilna različica omenjenega sistema, ki dovod svežega zraka prilagaja stopnji relativne vlažnosti v prostoru, primerna pa je zlasti za stanovanja v blokih. Gre za tehnološko dodelan in razmeroma poceni sistem skupnega nadzorovanega prisilnega prezračevanja večstanovanjskih stavb (primeren pa je tudi za družinske hiše), ki je bil razvit posebej za sanacije stavb. Njegova prednost so tudi majhni obratovalni stroški – edini električni porabniki so ventilatorji, medtem ko higrosenzibilne rozete delujejo samodejno.

Zrak prihaja v bivalne prostore skozi posebne rozete s higrosenzibilnim trakom, vgrajene v zgornji del razširjenega okenskega okvirja ali v škatli za rolete oziroma v zidu). Izrabljeni zrak zapusti bivalni prostor skozi reže v vratih ali pod njimi ter nadaljuje pot do sanitarnih prostorov in kuhinje, kjer ga ventilatorji odvajajo ven. Poseben ventilator z regulatorjem pretoka zraka se namesti na vertikalni jašek v bloku, ki zagotavlja konstanten pretok zraka iz stanovanj. Ventilator ima tudi funkcijo intenzivnega prezračevanja, ki s pritiskom na gumb kratkotrajno poveča volumen sesanja zraka. Pretok prisilnega prezračevanja uravnavajo materiali, ki se odzivajo na relativno vlažnost, povezano z dihanjem ljudi v prostorih: ko v prostorih ni nikogar, je pretok zraka minimalen (0,2 izmenjave na uro), ko so v prostorih ljudje, se pretok poveča (0,5 do 0,8 izmenjave zraka na uro).

Edina pomanjkljivost sistema je, da nima rekuperacije odpadne toplote, a kar zadeva bivalno udobje, je vsekakor priporočljiva izbira – zaradi stalnega nadzorovanega pretoka zraka namreč ni težav s čezmerno vlago v prostorih in razvojem plesni, pa tudi zatohlo ni.