Prezračevanje: Stop zunanjim vonjavam

Čeprav je prezračevanje preprosto, se v prak­si rado kaj zaplete, zato bom v prispevku navedel pogoste izvore nezaželenih von­jav v stavbi in zunaj nje ter praktične rešitve za težave. Ena od možnosti za njihovo odpravljanje je nadtlak, s katerim učinkovito preprečimo vdor nezaželenih vonjav in onesnaževalcev iz okolja.

Viri vonjav

Moteče vonjave so notranje in zunanje. Notranje nastajajo v sanitarijah (stranišče, talni sifon, odtoki iz pršne, kopalne kadi in umivalnikov), kuhinji (priprava hrane, kuhinjski odpadki) in na toplotnih mostovih v stavbi (plesen). Povzročajo jih tudi slabo delujoč dimnik, ležišče in sanitarije hišnih ljubljenčkov, pretiravanje z aromatiziranjem zraka, kajenje, stare preproge, neoprane zavese ali pokvarjena živila v kleti. Pred časom sem v eni od ljubljanski kleti zavohal in tudi našel zidno gobo. Zunanje vonjave prihajajo iz okolice, morda iz tovarne, s prometne ceste, smetišča, kmetije, iz intenzivne reje živali, povzročajo jih gnojenje kmetijskih površin, dim iz bližnjega dimnika ali vonj iz kanalizacije.

Sifon

Talni sifon naj bi imela vsaka kopalnica, pogosto tudi garaža, kurilnica, stranišče. Namenjen je odvajanju razlite vode. Zaradi neposredne povezave s kanalizacijo je v njem voda, ki preprečuje širjenje vonjav iz kanalizacije v bivalne prostore. Sifone je treba čistiti in tudi vzdrževati. Tiste, skozi katere teče odpadna voda iz umivalnika, moramo čistiti umazanije, ki se useda na dno in nalaga na njihove stene. Nekateri sifoni pa nimajo pretoka odpadne vode, saj so narejeni le za primer nesreče, ko v prostoru poči vodovodna cev, pipa ali izpusti pralni stroj. Vanje je treba dolivati vodo. Pri talnem gretju približno na mesec dni, pri radiatorskem pa na dva meseca. V sifone pri odtokih iz kadi, umivalnika ali kuhinjskega korita nam vode ni treba dolivati, jih pa moramo redno čistiti. Prvič zaradi neoviranega odtoka odpadne vode, drugič zato, da se izognemo neprijetnim vonjavam.

Kuhinjska napa

V sodobnih stavbah se je začela kuhinjska napa z odvodom zraka umikati centralnemu prezračevalnemu sistemu z rekuperacijo oz. vračanjem odpadne toplote. Oba sistema morata zagotoviti vsaj tri funkcije.

Njuna prva vloga je odvajanje vonjav, pare in maščob, ki nastanejo med kuhanjem. Te delce je treba zajeti s filtri in preprečiti, da bi se širili po stanovanju, kar pripomore k boljši kakovosti zraka.

Druga vloga prezračevanja je preprečevanje kopičenja in odvajanja odvečne vlage, kar odpravlja tveganje za razvoj plesni in poškodb zaradi vlage na stenah in pohištvu.

In tretjič, ustrezen odvod vonjav v kuhinje prispeva k varnosti, saj se z odvajanjem toplote in hlapljivih maščob zmanjšuje možnost, da bi se slednje vnele.

Prezračevanje

Med svetovanjem včasih slišim opazko, da so zahteve slovenske zakonodaje o menjavi zraka pretirane. Predpis namreč določa menjavo celotnega bivalnega zraka v uri in pol. Podatek postane sprejemljiv, ko pojasnim, da se pri energetsko potratnem prezračevanju skozi okna in na prepih ves zrak v bivalnih prostorih zamenja v petih minutah. S prezračevanjem si zagotovimo odvajanje bivalne vlage in vseh vonjav, ki nastanejo pri rabi stanovanja. Glavnino težav, povezanih z neprijetnimi notranjimi ali zunanjimi vonjavami, odpravimo s prezračevanjem. V praksi se uporabljajo štirje načini.

Okna omogočajo učinkovito in kratkotrajno prezračevanje celotne bivalne etaže, vendar je to energetsko potratno. Poleg tega v bivališče skozi okna spuščamo onesnažen zunanji zrak.

Ventilator razmeroma dobro odvaja vonjave iz prostora, v katerem je nameščen, običajno v kopalnici ali stranišču. Njegova slabost je, da v bivališču ustvarja podtlak, kar še pospešuje vdor zunanjega zraka skozi netesna mesta oken in zunanjih vrat.

Lokalni prezračevalni sistem z rekuperatorjem je priljubljena rešitev za zmanjšanje deleža relativne vlage in s tem pojava plesni. Za odpravo vonjav pa je manj primeren, saj ima zelo omejen nabor filtrov. Nekateri modeli jih celo nimajo. Zaradi izmeničnega delovanja z njim ne moremo doseči nadtlaka.

Centralni prezračevalni sistem z rekuperatorjem predstavlja najboljšo znano tehnologijo za zagotavljanje kakovostnega bivalnega zraka. Z njim lahko reguliramo delež želene vlage, s filtri čistimo zunanji vstopni zrak, pomembno ali celo v celoti lahko odpravimo vse vonjave iz okolice. Z njim brez težav ustvarimo nadtlak, ki preprečuje ali vsaj zmanjšuje vdor zunanjih vonjav v stanovanje.

Zračni tlak

Zračni tlak se meri z barometrom, izraža pa v barih ali milibarih. Ob morju je višji, v gorah nižji. Na splošno velja, da je normalen zračni tlak 1013 milibarov, visok več kot 1013 in nizek manj kot 1013 milibarov. V stavbi želimo ustvariti nadtlak. S tem učinkovito preprečimo vdor zunanjih vonjav, prahu ali alergenov skozi netesna mesta. Vendar je treba paziti, da stanovanje še vedno dobi dovolj svežega zraka. Poučna je praktična predstavitev težav zaradi podtlaka in rešitev z nadtlakom.

Podtlak

Zame je bila zanimiva izkušnja iz pasivne hiše v bližini Logatca. Lastnik je kmalu po vselitvi iskal rešitev, kako preprečiti smrad iz greznice, ki se je širil v kopalnico skozi talni sifon. Deloma je omilil težavo s silikonskim kitom med okvirjem sifona in mrežico, dokončno pa z odkritjem razloga: kriva je bila neprimerna nastavitev centralnega prezračevalnega sistema z rekuperacijo. Na odvodni strani je šlo več zraka ven kot na dovodni v hišo. S tem je znotraj nastal podtlak, kar pomeni, da so vonjave iz okolice stavbe prihajale v hišo skozi netesna mesta na ovoju. Ko je razmerje z nastavitvijo prezračevalnega sistema obrnil, je v stavbi vzpostavil nadtlak in zunanje vonjave niso več mogle v hišo.

Nadtlak

Ustvarjanje nadtlaka v stanovanju pomeni, da zrak pritiska iz notranjosti proti zunanjosti, kar preprečuje vdor zunanjih vonjav ali onesnaževalcev v prostor. Nadtlak lahko dosežemo z nadzorovanim prezračevanjem na več načinov.

Za dovajanje svežega zraka namestimo ventilatorje, ki dovajajo več svežega zraka v stanovanje, kot ga drugi ventilatorji odvajajo. Za nadtlak so idealni centralni prezračevalni sistemi z rekuperacijo, saj zagotavljajo stalno kroženje svežega zraka.

Tesnjenje oken, vrat in drugih ventilacijskih odprtin zmanjša ali celo prepreči nekontrolirano uhajanje bivalnega zraka in s tem vzdržuje nadtlak. Za tesnjenje uporabimo tesnilne trakove in druga tesnila.

Poiščemo način za povečan dovod zraka. Pri obstoječem zračniku ali rekuperatorju povečamo pretočnost ali kupimo močnejšega.

Poleg tega vedno uporabljamo primerne filtre za dovodni zrak (npr. HEPA-filtre), ki zunanji zrak pred vstopom v stanovanje čistijo.

Nadtlak v praksi

Praktično uporabnost pojma sem prvič spoznal kot otrok, ko sem krpal zračnice pri kolesih. Takrat sem nevede v zračnici ustvarjal nadtlak, mesto puščanja pa se je pokazalo z izhajanjem zračnih mehurčkov v vodi. Pozneje sem spoznal, da na enakem načelu deluje tudi preverjanje zrakotesnosti stavbe. Praktično pa sem posledice netesnosti stavbe spoznal na lastni koži v Veluxovem inštitutu blizu Dunaja. Pri veliki razliki med notranjim podtlakom in zunanjim nadtlakom je skozi cilindrično ključavnico vrat rezal zrak kot z laserjem.

Te praktične izkušnje seveda uporabljam tudi pri energetskem svetovanju. Poučen je primer iz Murske Sobote. Lastnik mi je povedal, da v njegovo blokovsko stanovanje s stopnišča, hodnika in sosednjega stanovanja prihajajo alergeni in vonjave. Poskusil je že s tesnjenjem vsega stavbnega pohištva, a uspehi so bili zanemarljivi. Povečal je tudi moč ventilatorja v kopalnici, ki pa je stanje samo še poslabšal.

Tako smo našli vzrok težav, saj je na tak način vzpostavil podtlak, ki je kot pivnik vlekel vse vonjave iz okolice v stanovanje. Predlagal sem vgradnjo nadtlačnega centralnega prezračevalnega sistema z rekuperacijo. Nadtlačni pomeni, da bo šel zrak vedno iz stanovanja, nikoli vanj. To je celovita in trajna rešitev, saj je tesnjenje vseh odprtin (tudi cevi električne napeljave) tako rekoč nemogoče.