Med vsemi terapijami s pomočjo živali je pri nas najbolj prepoznavno delo s konji in tako imenovana hipoterapija. Terapevtsko jahanje ima znanstveno dokazane rezultate pri rehabilitaciji in zdravljenju različnih poškodb pri ljudeh. Poleg tega da sprošča, jahanje dobrodejno vpliva na gibalne in fizične sposobnosti. Ljudi z motoričnimi motnjami nekako oživlja v nenehnem iskanja ravnotežja, s čimer se spodbudi boljše mišično in refleksno delovanje. Strokovnjaki poudarjajo, da gibanje konja od jahača zahteva tridimenzionalno sodelovanje, torej sledenje tempu in zasuke v vseh smereh, česar z vajami v telovadnici ni mogoče doseči. Poleg tega se prek konjevega hrbta na pacienta prenašajo vibracije, ki simulirajo tempo človeške hoje, kar spodbudno vpliva na živčevje in rehabilitacijo po poškodbah. Seveda pa je treba upoštevati še pozitivne duševne in socialne učinke, ki se oskrbovancem sprožijo ob druženju z živaljo, preprosto lahko rečemo, da človeka že stik z mehkim kožuhom sprosti. Prednosti, ki jih prinašajo terapije s pomočjo živali, so zelo nadgradile in izboljšale strokovno oskrbo ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Takšno sodobno terapijo smo spoznali v socialno-varstvenem centru CUVD Draga pri Igu, kjer poleg terapevtskega dela poteka tudi vključevanje oskrbovancev v »zeleni program«, ki ob oskrbi domačih živali vključuje še delo na vrtu, v sadovnjaku, pripravo in proizvodnjo pridelkov za prodajo ter pripravo semen in sadik za prihodnjo sezono.

Inovacijsko socialno delo

V socialno-varstvenem centru nas je sprejela fizioterapevtka Alenka Japelj, ki je strokovno usposobljena tudi kot hipoterapetvka. Z njo smo se pogovorili o praktičnem delu in rezultatih terapij s pomočjo živali, predstavila pa nam je tudi inovacijski projekt, ki so ga v njihovem centru izvedli s pomočjo Zavoda RS za šolstvo: »Projekt žival in otrok z motnjo v duševnem razvoju in drugimi dodatnimi motnjami je potekal zelo uspešno, poleg pisane druščine živali so v skupini z varovanci sodelovali še defektolog, delovni terapevt, fizioterapevt in vodnik živali, torej smo si delo resnično zastavili zelo interdisciplinarno. V študijo oziroma ekipo smo vključili šest otrok, starih med devet in trinajst let, s hujšo duševno motnjo in tudi motnjo v drži ali pri gibanju, ki so se potem vsak teden srečevali z živalmi, z njihovim okoljem in njihovimi potrebami. Največji učinek je bil opazen pri povečani motorični dejavnosti otrok ter odzivnosti in timskem sodelovanju. Navzočnost živali torej zagotovo pripomore k večji udeležbi in sodelovanju varovancev.«

Za boljše sporazumevanje so v terapevt­ski skupini uporabljali narisane simbole z določeno hrano za živali, medicinskimi pripomočki ali različnimi orodji, da so varovancem hitreje približali žival in njihove potrebe. Najprej se je skupina temeljito spoznala s konji in njihovimi potrebami, nato so se preselili k zajcem in drugim malim živalim ter ob koncu odkrivali še življenje s psom. Zastavljeno delo projekta so terapevti uspešno izpeljali in pridobili bogato izkušnjo za delo v prihodnje, otroci iz ekipe pa so v projektu zagotovo uživali. V učno vsebino, da učenci spoznajo različne vrste hrane in hranjenje konja, so recimo vključili še vožnjo v samokolnici, polni sena, obiranje jabolk in iskanje korenja po vrtu: »Skupina se je zbrala v raz­redu in terapevt je vsakemu otroku pokazal simbol sena, korenja, jabolka in konja. Nato smo odšli na igrišče poiskat seno, nakar smo otrokom omogočili izkušnjo ležanja v senu in vožnje s samokolnico. Prilagodili so se položaju v samokolnici, v kateri so ležali poleg sošolke, sošolca in imeli možnost vzpostavljanja medsebojne komunikacije. S skupino smo poiskali jablane in obrali jabolka. Na senzornem vrtu je vsak otrok izpulil korenje po svojih najboljših sposobnostih. Vso nabrano hrano smo odnesli in ponudili konjem.« Alenka Japelj je z ekipo terapevtov natančno spremljala odzive varovancev in jih ocenjevala pri vsaki situaciji. Zanimal jih je njihov motorični in gibalni napredek, spremembe v čustvenem stanju in zaznavnih sposobnostih ter dejavnost posameznika v skupini. Rezultati so pokazali, da druženje in delo z živalmi najbolj pospeši fizično in duševno aktivnost varovancev.

Pri terapijah s pomočjo živali so pri oskrbovancih splošno ugotovljene in priznane naslednje telesne spremembe: znižanje krvnega tlaka, bolj umirjeno bitje srca, globlje dihanje, povečanje teka, sprostitev mišic, sproščanje endorfinov, ki lajšajo bolečine, in splošna krepitev imunskega sistema. Boljše počutje posledično vpliva tudi na psihično stanje, pri katerem terapevti v glavnem pou­darjajo povišanje življenjske motivacije, zmanjšanje napetosti, tesnobnosti, depresivnosti ter boljšo samopodobo. Znano je, da je skrb za lastno žival tudi zelo dober preventivni dejavnik pri samomorilno ogroženih ljudeh. S socialnega vidika pa bližina živali pri ljudeh zmanjšuje občutek osamljenosti in spodbuja komunikacijo. Po izkušnjah iz Drage se otroci ob živalih veliko več oglašajo ter poskušajo artikulirati svoje veselje in želje, hkrati pa bolj sodelujejo z vrstniki.