Tako drva kot pelete uporabljamo zgolj za ogrevanje, torej v zimskih mesecih, proizvodnja peletov pa poteka vse leto, ne le pozimi, ko je povpraševanje največje. Da bi se izognili visokim stroškom skladiščenja, proizvajalci spomladi in poleti vabijo kupce z ugodnejšimi cenami, ki so lahko tudi do 20 odstotkov nižje kot v času ogrevalne sezone. Cene 15-kilogramskih vreč se gibljejo od 3,30 evra in tja do pet evrov in pol, za tono te lesne biomase pa od 220 evrov do 260 evrov, odvisno tudi od tega, ali jo kupimo v razsutem stanju ali v velikih pakiranjih (big bag). Pri večini ponudnikov oziroma proizvajalcev je vse do konca avgusta mogoče dobiti tudi popust na količino. Minimalno naročilo peletov v razsutem stanju je običajno tri tone, navzgor pa je omejeno na devet ton.

Kako ločiti zrnje od plev?

Manj kakovostni peleti so pogosto zlomljeni in razdrobljeni, na dnu vreče opazimo več finih delcev in prahu. Poleg tega, kar vidimo v vreči, moramo biti pozorni na oznake na embalaži. Kakor je pokazal primerjalni test 15 različnih vzorcev peletov na našem trgu, ki so ga lani jeseni naredili na Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije, so oznake velikokrat neustrezne. Na embalaži je še vedno premalo podatkov, ki so pomembni za potrošnika, opozarjajo na ZPS: »Čeprav se ponekod najrazličnejše številke in oznake kar vrstijo, velikokrat ne podajajo bistvenih informacij.«

Za potrošnika sta pomembna zlasti certifikat En Plus, ki temelji na evropskem standardu EN 14961-2, in nemški certifikat z najdaljšo tradicijo DIN Plus. Pri proizvajalcih, ki so pridobili vsaj enega od omenjenih certifikatov, se redno in nenapovedano preverja kakovost peletov. Certifikat En Plus ima, denimo, 90 odstotkov nemških in avstrijskih proizvajalcev, medtem ko večina peletov, ki so na voljo na našem trgu, nima nobenega certifikata, opozarjajo na ZPS. Med slovenskimi proizvajalci ga je imel po podatkih ZPS le GG Postojna (Enerles).

Na skoraj nobeni vreči ni manjkal podatek o kurilni vrednosti, čeprav je ta za potrošnika manj pomemben, poleg tega proizvajalci uporabljajo različne merske enote. Proizvajalci pogosto navajajo tudi sestavo peletov, čeprav ta podatek ni pomemben pokazatelj kakovosti, a na ZPS kljub temu pravijo, da ne bi smel manjkati na nobeni embalaži. Bolj so pogrešali podatek o izvoru lesa, ki je bil naveden le na štirih vzorcih.

Po drugi strani je test pokazal, da so nekateri drugi podatki na embalaži (o vsebnosti vode, gostote nasutja, deležu pepela in podobno) pogosto zavajajoči. Kot najbolj pravilne so se izkazale navedbe o vsebnosti vode, pri čemer velja, da kakovost peletov ustreza, če vsebujejo manj kot deset odstotkov vode. Na ZPS še dodajajo, da navajanje absolutnih vrednosti na embalaži ni priporočljivo, saj lastnosti peletov nihajo zaradi številnih dejavnikov, ki vplivajo na izdelek med proizvodnjo in po njej.

Zaradi žledoloma nižje odkupne cene lesa za kurjavo

Marsikdo je pričakoval, da se bodo cene lesne biomase zaradi žledoloma občutno zmanjšale. Odkupne cene lesa za kurjavo so se sicer dvigovale od sredine leta 2012 in v začetku leta 2014 je cena za kubični meter presegla 45 evrov. Takoj po žledolomu so odkupne cene zaradi velike ponudbe močno padle in se junija ustavile na spod­nji povprečni odkupni ceni 26,31 evra za kubični meter. Podatki Statističnega urada RS kažejo, da so cene do novembra spet narasle in v povprečju presegle 41 evrov za kubični meter. Glede na količino lesa, ki je bila zaradi žledoloma na trgu, so bile pretirane, zato so v začetku tega leta zdrsnile pod 29 evrov za kubični meter.

Padec odkupnih cen pa ni bistveno vplival na cene drv, ugotavljajo na portalu Gozd in gospodarstvo, kjer od lanskega junija sprem­ljajo podatke o oglaševanih cenah drv in izračunavajo njihovo povprečje. Učinek žledoloma po njihovih ugotovitvah ni bil takojšen, saj so se lani večinoma prodajala drva iz lesa, posekanega pred to naravno nesrečo (pred prodajo se sušijo najmanj nekaj mesecev). Drva iz takrat poškodovanega lesa so se na trgu pojavila šele v drugi polovici preteklega leta.

Za kubični meter bukovih drv je bilo treba ta mesec v povprečju odšteti 49 evrov (lani junija je bila povprečna cena za enako količino za 1,20 evra višja). Cenejša so bila mešana drva, v povprečju 43 evrov za kubični meter, kar je enako kot lani. Za približ­no šest odstotkov je bila nižja povprečna cena hrastovih drv, za osem odstotkov so bila cenejša gabrova, medtem ko se povprečna cena mešanih in brezovih drv ni spremenila.

Težko je napovedati, kako se bodo cene gibale v prihodnje. Kmetje in manjši lastniki gozdov lahko drva shranijo za leto ali dve in dokler ne prodajo zaloge, ne pripravljajo novih. Na portalu Gozd in gospodarstvo zato sklepajo, da bistvenih pocenitev morda niti ne bo. Upoštevati je treba tudi, da poraba lesnih goriv v slovenskih gospodinjstvih narašča; med letoma 2009 in 2013 se je, denimo, povečala za 11 odstotkov.

Na Gozdarskem inštitutu Slovenije pa poudarjajo, da je nadvse pomembno ustrezno skladiščenje in sušenje drv. Za sušenje so ključnega pomena mesto, način in predpriprava lesa. Najhitreje se sušijo drva, zložena v skladovnice na sončnem mestu in ustrezno pokrita. Takšna imajo ustrezno majhno vsebnost vode že v manj kot šestih mesecih, medtem ko je vsebnost vode v drvih, ki se sušijo v nepokritih skladovnicah in morda še v senci, tudi po letu dni še ved­no več kot 30-odstotna.