»Vrt razumemo kot podaljšek bivanja v eksterier, v 'naravo', ki je prilagojena in zasnovana po naših merilih. V nasprotju z interierjem je tu treba upoštevati dejavnike okolja, na primer veter, padavine, osončenost, ki lahko vplivajo na čas in kakovost našega zadrževanja na vrtu,« pojasnjujeta krajinska arhitekta Andreja Zapušek Černe in Damjan Černe. Eden od načinov, kako lahko stopnjujemo občutenje ugodja na vrtu, so po njunem mnenju senčila. Ta lahko uporabljamo kot zaščito pred soncem in padavinami, kot elementi, ki omogočajo intimo, pa lahko vsebujejo še številne druge dodatke, ki popestrijo naše bivanje na prostem. Senčila ali drugi kompleksnejši elementi za zaščito pred vremenskimi vplivi so po besedah krajinskih arhitektov lahko načrtovani v bližini stanovanjskega objekta ali kot njegov sestavni del in prekrivajo terase oziroma površine, ki so zasnovane kot podaljšek interierja v eksterier. »Lahko so načrtovani tudi v notranjosti ali na robovih vrtov, kjer menimo, da je privlačen prostor za zadrževanje, ker se na primer od tam odpirajo lepi pogledi proti okolici ali ker nam zagotavlja občutek intime,« še dodajata sogovornika.

Načrtovanje sence na vrtu

V sklopu načrtovanja vrtnih bivalnih prostorov je za prijetno bivanje nujno zagotoviti senco, saj je vrt brez sence poleti lahko popolnoma neuporaben, pravi krajinska arhitektka Andreja Albreht, zato je treba najprej preveriti, ali poletna senca na njem že obstaja. Ob tem poudarja, da nas ob prenovi, načrtovani v zimskem času, lahko nizko sonce zavede in mislimo, da zadošča senca sosednjega objekta, ko pa jo bomo poleti potrebovali, bo sonce tako visoko, da sosednji objekt ne bo senčil našega vrta.

Prav tako je dobro, dodaja arhitektka, da na primer veliko drevo, ki že raste na vrtu in daje poleti globoko senco, vključimo v zasnovo in to senco kar najbolje izkoristimo, prostore na vrtu pa temu primerno razporedimo. Senca odraslih dreves je namreč v poletni vročini veliko več vredna kot vsi drugi načini senčenja.

Pri načrtovanju se po besedah Andreje Zapušek Černe in Damjana Černeta najprej odločimo, katero površino bomo senčili oziroma kje bo senčilo postavljeno, sledi odločitev, kakšno bo (vpeto na objekt, samostojen element, sestavljen element) in kako bo oblikovano (barva, oblika, material).

»Prvo merilo je prostor, ki ga razumemo kot navdih oziroma izhodišče za zasnovo elementov. Pomembni so tudi odnosi znotraj krajinskoarhitekturne ureditve in odnos do arhitekture. Element naj bo zasnovan tako, da zagotavlja senco in hkrati intimo, poleg tega pa usmerja poglede proti privlačnim prizoriščem. Oblika torej izhaja iz funkcije in prostorskega konteksta,« pojasnjujeta Andreja Zapušek Černe in Damjan Černe merila, po katerih se naredi izbor materialov, barv, oblike senčil. Izbor materialov je po njunih besedah precej odvisen od funkcionalnih in tehničnih zahtev ter seveda cene, ki jo je naročnik pripravljen plačati. Na voljo so les, kovina, platno, steklo in številni drugi materiali. Lahko se postavijo začasna senčila, na primer tende, platnene strehe, senčniki, ki jih pozimi pospravimo, ali pa senčila, ki ostanejo na vrtu v vseh letnih časih, na primer pergola. Vloga takšnih elementov je lahko zgolj primerno senčenje, lahko pa so del drugih objektov (igrala, nadstrešek).

Najpomembnejša je njihova umeščenost v prostor. »Oblika in materiali lahko izhajajo iz zasnove objekta oziroma vrta, lahko pa so uporabljeni povsem drugačni, samostojni elementi. Naloga projektanta je prav to, predvideti primerno obliko, izbor materia­lov, barvo in zasnovo elementa, da se bo uspešno vključil v celostno podobo hiše in vrta,« še dodajata.

Senčenje z rastlinami

Senčimo lahko tudi z drevesi ali z vzpen­javkami na opori. »Drevesne krošnje so v nasprotju z markizami in drugimi senčili zračne in večplastne. Tako ne gre le za preprečevanje neposrednega sonca, ampak tudi za ustvarjanje dobrega ozračja, ki je v hudi vročini izredno pomembno. Senca pergole z vzpenjavkami je zaradi učinka zračnosti prijetnejša kot senca enoplastnega senčila,« pojasnjuje Andreja Albreht. Rastline so pomembne tudi kot »spremljevalke«, predstav­ljajte si vroč poletni dan na betonski terasi z markizo, kjer ni v okolici nobene rastline, ali pa na terasi z isto markizo, obdano z grmovnicami ali drevesi, ki mečejo svetlo senco, le da brez senčila premalo globoko za preprečevanje neposrednega sonca. Rastline lahko v tej vlogi uporabimo samostojno, na primer drevesa, ali kot del elementa za senčenje, na primer plezalke. V prvem primeru je po besedah Andreje Zapušek Černe in Damjana Černeta pomembno določiti pravi položaj rast­line, saj bo le tako zagotovljeno senčenje v pravem letnem času in ob pravi uri. Primerna so zlasti večja listopadna drevesa, ki poleti varujejo pred premočnim soncem, pozimi pa prepuščajo svetlobo in toploto. Rastline za preraščanje pergol in drugih elementov izbiramo na podlagi razraščenosti, barve listja in cvetov, časa cvetenja in plodov. Najpomembnejša merila pa so po njunem mnenju seveda rastišče, ekološki vidik in vzdrževanje.

Slabost senčenja z drevesi je ta, da če na vrtu še ni odraslih dreves, je treba počakati kar nekaj let, preden postane senca res dovolj globoka. Pri nekaterih vrstah, ki rastejo zelo počasi, govorimo tudi o desetletjih, preden bo drevo zasenčilo celo vrtno mizo, druga napredujejo hitreje. Nekatera drevesa z drobnimi listi, na primer vrbe, rastejo zelo hitro, vendar je sprva prav zaradi drobnih listov njihova senca zelo svetla. V takih primerih si pomagamo z dodatnim senčenjem s senčniki in tako počakamo na pravo senco dreves.