Kolumna: Zakaj morajo rože občasno v rejo k mami

Cvetlice so mi zelo ljube. Polepšajo mi dan, pogled nanje me preprosto osrečuje. V mojem domu skoraj nikoli ne manjka šopek rezanega cvetja, bodisi z vrta mojih staršev bodisi iz cvetličarne. Vedno pravim, ne kupujte mi daril, ker mi kupljeno najbrž ne bo všeč, šopek cvetja pa vedno. Večkrat v svoji najljubši cvetličarni kupim šopek kar tako zase, za lepši dan. Dalije, hortenzije, potonike, ranunkule, kozmeje, zajčki, tudi nekatere vrtnice – te so mi najbolj pri srcu. Lepe, samosvoje in z vintage pridihom.

Cvetje z domačega vrta polepša dom in dan. Foto: A. Z.

Ob razmišljanju o cvetlicah me ponese na cvetlični vrt babice ob klasični vaški kmečki hiši, kjer smo živeli prva leta mojega življenja. Tam so se bohotile vse prej omenjene cvetlice, pa tudi bujno cvetoče vrtnice in številne druge rožice. Vtisnile so se v moj spomin, ki ga še vedno nosim s sabo, in tudi na fotografije iz otroštva. Med gredicami je bilo priljubljeno prizorišče družinskega fotografiranja. Seveda je bilo to še v časih, ko je bil fotoaparat naložba in si nismo predstavljali, da bomo nekoč živeli v poplavi retuširanih sebkov.

Sočnica iz študentskih dni

Povsem drugače je v mojem domu z zelenimi rastlinami. Te me ne osrečujejo toliko, včasih se mi zdi, da so se obrnile proti meni. Preprosto povedano, ne uspevajo najbolje. Dejstvo pa je tudi, da so mi redko katere zares toliko všeč, da bi jih prinesla v svoj dom. Že od študentskih dni sem s sabo iz stanovanja v stanovanje selila trdoživo sočnico. Nekaj posebnega je bilo na njej, ne spomnim se natančno, ali so me očarali njeni lepi rdečkasto obrobljeni listi ali misel, da lahko takšne rastline v meni ljubih španskih krajih občuduješ na vrtovih v velikosti manjših dreves. A sočnica iz študentskih dni je sčasoma omagala. Na mojo žalost se tudi njeni potaknjenci niso obdržali. Potem je bilo še nekaj poskusov z drugimi rastlinami, ki so prav tako neslavno končali, vključno z alojo in božičnim kaktusom, ki sem ju dobila v dar. Tik preden bi še nedavno cvetoči kaktus poslala med biološke odpadke, sem ga odpeljala k mami. Tam si je čudežno opomogel in zacvetel, zato sem ga vzela nazaj. Dokaj hitro je znova začel kazati znake usihanja. In se je vrnil v rejo k mami. Tam mu gre odlično, bujno raste, ima veliko mladih poganjkov in vsako leto pred božičem cveti. Očitno mu svetel in prostoren hodnik v hiši z ravno pravšnjo temperaturo in vlago bolj ustreza kot mestno stanovanje. To niti ni presenetljivo, saj je tam namreč že od nekdaj prava manjša džungla, podobna tistim, ki jih lahko občudujemo na fotografijah z družabnih omrežij. Starša se lahko pohvalita tudi z več kot štirideset let staro monstero, ki je zrasla že tako visoko, da se je morala z vrhovi upogniti pod stropom dnevne sobe.

PREBERITE ŠE: Rastlina, ki je obnorela Instagram

In potem je prišla pileja

In potem je v naš dom prišla poprovkasta pileja. Ta rešuje mojo zeleno čast. Končno rastlina, ki dobro uspeva tudi pod mojim okriljem. Sicer se ne bi strinjala, da je tako nezahtevna, kot lahko o njej preberemo, saj mi je eno že uspelo utopiti s preveč zalivanja. Vendar s tem mojega veselja ni bilo konec, vztrajnost je obrodila sadove: trenutno je to devet pilej, ki bolj ali manj bujno rastejo in me razveseljujejo s potaknjenci. Jaz pa z njimi bližnje. Pred kratkim se jim je pridružila še monstera, vzgojena iz majhne rastlinice, ki ji očitno tudi ustreza družba v mojem domu. Kot vedno tudi z njo ne gre povsem gladko: odločila se je, da ne bo imela fotogeničnih narezanih listov, ampak polne in gladke.

Vmes sta me sodelavki razveselili z elegantno visečo rastlino, katere ime vedno pozabim, – rowlejev grint. Elegantna zelena ogrlica, ki ima prevešajoče se poganjke, na katerih so nanizane drobne kroglice kot na ogrlici, se je lepo podala v stanovanje. Ker očitno sočnicam, med katere sodi omenjena biserna ogrlica, ne ustreza klima v stanovanju, je tudi ta hitro začela veneti, zato je na mojo veliko žalost še vedno pri mami in čaka na primeren trenutek, da se vrne.

Odgovor na vprašanje, zakaj mi rastline ne uspevajo, še vedno delno ostaja neznanka. Mislim, da jim ne ustrezajo enkrat preveč vlažen, drugič pa suh zrak v stanovanju, občasna daljša odsotnost zaradi počitnic, ko jih zalivam na zalogo, pa tudi ni najboljša rešitev. Zdaj vem, da ne marajo veliko zalivanja, raje manj kot več. Morda bi se morala pogovarjati z njimi? Ne, to ni zame. Domišljam si, da je z meni ljubimi rastlinami tako, da so preprosto samosvoje, živijo svoje skrivno življenje …

PREBERITE ŠE: Kolumna: Moje poletje z mojstri fasaderji