Vrt po dolgi zimi

Majhne skupine čebulic narcis sem že pred leti posadila med zelenjavo, da jo varujejo pred voluharji.

Po predolgi zimi je zelena barva zelenjadnic postala bolj čista in sveža, popki narcis, ki so še pred nekaj dnevi čepeli skriti varno v zavetju šopov suličastih listov, so se kar naenkrat dvignili na dolgih pecljih in prvi cvetovi so že zacveteli. Da, zelenjavne gredice so polne narcis. Majhne skupine čebulic sem že pred leti posadila med zelenjavo z določenim namenom. Ne samo da zgodnjespomladanski vrt, ki se šele prebuja, poživijo s svojo živo rumeno sončno barvo, ampak da varujejo zelenjavo pred voluharji. Temu nepridipravu, ki se hrani s koreninami rastlin, čebulice narcis smrdijo, tako da ga na moje gredice ni.

Dišavnice za zdrave vrtnine

Kar z okna pisarne vidim, kako lepo je odgnal drobnjak. Vstanem in se z dežnikom v roki odpravim do njega. Ne morem se upreti in delček cevastega lističa previdno zmečkam ... da ga zavoham. Ozrem se po vrtu, da preverim, kaj se dogaja z drugimi dišavnicami, ki si delijo prostor z vrtninami. Tudi te so na gredah s posebnim namenom. Seveda je en razlog za njihovo prisotnost na vrtu to, da jih neizmerno obožujem in uporabljam v kuhinji. Drugi pa je njihov blagodejni učinek na sosednje zelenjadnice. Eterična olja, ki izhlapevajo iz njihovih listov, na neki način razkužujejo zrak, tako da je tudi bolezni zato manj. Blazinice rumenolistnega in navadnega origana so se razrasle in to pomeni, da bom morala grmičke še letos čim prej razredčiti. Navsezadnje rastejo na istem mestu že četrto leto. Tudi majaron in timijan sta oživela. Videti je, da kraškemu šetraju prostor v visoki gredi zelo godi, saj se je razrastel v vse razpoke med ogrodje iz vej.

Spomladanska skleda z gojenimi in divjimi solatnicami

Motovilec sem skoraj ves že pobrala. Ker zimske solate na tem vrtu nikoli ne pokrivam, bom glavice pobirala šele konec aprila, v začetku maja. Ponavadi jo sadim v družbo česna. Odlično se razumeta. Česen bo ostal na gredi vse do junija.

Tudi divje rastline po rahli otoplitvi že lepo odganjajo. Če rastejo na gredicah, jim pravimo plevel. Plevel ni botanično ime, to je naziv za rastline, ki rastejo tam, kjer jih mi ne želimo imeti. Navadna zvezdica je prva taka nezaželena rastlina, ki se pojavi na gredah zgodaj spomladi. Vrtičkarji jo z veliko ihte pulijo in mečejo stran, da naredijo prostor za gojene rastline. Vendar je ta ljubka rastlina tako bogata z minerali, vitamini in drugimi bioaktivnimi snovmi, da bi jo lahko s pridom uporabili v kuhinji. Sama jo najraje pojem kar surovo, v solati, v kombinaciji z motovilcem in regratom. Tudi slednjega kar pustim na vrtu, spomladi zacveti in ko se rumen cvet spremeni v bele lučke, se že kar veselim, kako jih bo razneslo po vrtu, da bom lahko naslednjo pomlad nabrala še več regrata.

Seme kapusnic, odporno na mraz 

Glavnati ohrovt sem jedla vso zimo. Vedno pustim eno glavo, da spomladi odžene v cvet, da pridelam svoje seme. Kako zanimivo je opazovati, ko kar na lepem čvrsta glavica na vrhu poči in iz nje požene močno steblo z rumenimi socvetji. Še en dodaten okras vrta, ki privablja tudi opraševalce in naravne sovražnike škodljivcev na naš vrt. Tudi listnati ohrovt je polnil moje krožnike vso zimo in še ga jem. V juhah, omakah, prilogah, praženega, pečenega, dušenega, tudi surovega ... kar tako. V navado mi je prišlo, da nekaj listov med pripravo pogrizljam surovih. Kljub temu da je že zaznati zametke cvetov, so listi še kar užitni. Tudi listnati ohrovt bom pustila, da zacveti in si pridelala svoje seme. 

Kot že nekaj let zapored je v zavetju vrb in pod toplo zastirko vrbovega listja več kot odlično preživel zimo kitajski kapus. Malo bolj grenki so njegovi listi po boju z mrazom, ampak ravno grenčine so tiste, ki jih naše telo potrebuje, da se ubrani raznih bolezni, med drugim tudi raka. Sedaj sameva na gredi samo še ena glavica, ki poganja v cvet. In spet bom imela svoje seme! Iz tega semena se bodo razvile rastline, odporne na mraz. Saj je že njihova mati poskrbela za to.

Grah, redkvica, korenček so že v prsti

Tla pred setvijo in sajenje zrahljam z vilami. Ne prekopavam.

Ja, nekaj zelenjadnic mi je letos celo že uspelo posejati. Pred setvijo mi ni bilo treba posebej pripraviti tal, saj so čez vse leto pokrita z zastirko, ki prepreči, da bi se izsuševala, da bi se kvarila tekstura, in omogoči, da imajo organizmi v tleh dobre razmere. Zato vsako pomlad tik pred setvijo odstrem zastirko in z vilami tla samo razrahljam. Nobenega »štihanja« ni na mojem vrtu.

In kaj sem že posejala? Z grahom moramo pohiteti, saj nam pozne setve ne bodo dale dobrega pridelka. Če v času, ko cveti in oblikuje stroke, nastopi vročina, slabše cveti, plodov je manj, pa še plesen ga napade. Zato sem, takoj ko se je dalo, posejala nekaj graha na gredo, večino pa kar v lončke. Te sem imela na toplem, dokler grah ni vzklil, zdaj pa rastejo v lončkih na prostem in čakajo na primerne razmere za presajanje.

Posejala sem tudi korenje, saj mu ni mar za hladna tla. Včasih so ga menda kmetice sejale kar v sneg! Ja, pa redkvica je tudi posejana. Še ena tako željno pričakovana zelenjadnica, ki pa nikakor ne bo dobro uspevala, če ji bo pretoplo. Zgodnje setve so zato zelo pomembne, saj se sicer koreni ne odebelijo, postanejo puhli in grenki, rastline pa predčasno poženejo v cvet. Če se ravno s temi težavami soočate tudi vi, je vzrok prepozna setev. Ker so bila tla na mojem vrtu še pred tednom dni mokra in hladna, sem si pri setvi pomagala tako, da sem naredila malo globlji jarek kot sicer in ga nasula s toplo rahlo prstjo. V tako pripravljeno posteljico sem nato sejala redkvico. Ne samo tisto rdečo, ampak tudi vijoličasto in rumenkasto, pa takšno, ki naredi dolg vijoličasto nadihnjen koren.

In kaj me čaka v prihodnjih dneh? Sadike zgodnjih sort zelja, cvetače, brokolija in nadzemne kolerabice so že godne za presajanje na prosto. Posadila bom tudi sadike solate, nekaj šalotke ter posejala še radič za rezanje, solato berivko, rukolo, peteršilj, špinačo in blitvo. Ko bi le vreme bilo lepo!