Hiša se začne 
in konča pri detajlu

5. 10. 2011 | Besedilo: Dr. Tomaž Novljan | Fotografije: Viktor Žigon in Jurij Kobe

odprta vrata, meščanska vila, arhitektura, prenova, detajli

Arhitekturna pripoved vsake hiše je tudi pripoved detajlov. Ti imajo lahko zgolj funkcionalni ali zgolj likovni pomen. Lepo je, če imajo oboje. So tista mesta, kjer se med seboj stika več materialov, različnih tako glede na fizikalne kot druge lastnosti. Dober detajl lahko arhitekturi pomaga, medtem ko lahko slab pokvari še tako dobro arhitekturo. Tokrat predstavljeni meščanski vili v Ljubljani je celostna moderna prenova, ki je delo arhitekta Jurija Kobeta, dala nov likovni izraz, a je kljub temu ohranila kakovostne prvine originalne zasnove.

Detajl si navadno predstavljamo kot nekaj majhnega, sitnega in zapletenega. Včasih celo nepotrebnega. Nekaj, s čimer se je treba ukvarjati ali kar je treba naštudirati. Takšno zamudno in intelektualno naporno opravilo dandanes ni pogosto zaželena stvar. Današ­nje življenje hoče biti sestavljeno iz trenutkov. Okolica nas skoraj dobesedno obmetava z različnimi informacijami, od katerih je običajno mogoče dojeti le posamezne izseke, ki bi utegnili biti pomembni. V resnici se celovitost informacije skriva tudi v tako imenovanem drobnem tisku. Ta pa je velikokrat tako droban, da ga ne zmoremo prebrati, kaj šele razumeti.

Podobno se dogaja na vseh področjih. Tudi pri zasnovi in gradnji naših domovanj. Za podrobnosti, za detajl, pogosto ni več časa – niti v fazi načrtovanja niti potem, ko hišo začnemo uporabljati. Ker nimamo časa uživati. V nečem, kar fizično miruje in zaživi šele ob našem pravilnem razumevanju. V nečem, v kar je nekdo vložil svoje prizadevanje in banalen stik dveh ali več gradbenih materialov spremenil v zgodbo, ki se prepleta znotraj arhitekture, ki arhitekturo tvori. V času, ko je splošni videz hiše (tako na hitro) pogosto pomembnejši od tega, kako se različni materiali medsebojno dotikajo. Kako vplivajo drug na drugega tako v funkcionalnem kot v likovnem pogledu.

Dojemanje detajlov

Detajli se pojavljajo v različnih velikostih, v različnih merilih, v različnih odnosih do celote. Taka celota je lahko urbanistična ureditev dela mesta ali stik kamnite stopnice z ometom stopniščnega zidu. Detajle zato opazujemo z različnih razdalj. Zelenica na vrtu za hišo je lahko le delček, ki sooblikuje vzorec ulične zazidave. Hkrati je lahko ta ista zelenica orjaška ploskev, ki meji na drobnejšo teksturo kamnitih ali betonskih plošč, s katerimi je tlakovana vrtna potka. Merilo torej. In vzorec, ki ga vidimo. Tekstura. Čitljivost nekega materiala na njegovi površini. Tudi tekstura bi morala biti odvisna od velikosti, merila in od tega, s kakšne razdalje opazujemo. Pri tem imajo močan vpliv na naše dojemanje detajla še barva, struktura in, seveda, še posebno svetloba.

Moderna prenova meščanske vile v Ljubljani, katere avtor je arhitekt Jurij Kobe, je natanko to. Zgodba arhitekture skozi detajl nam­reč. Materiali, kot so omet, kovina, steklo, naravni in umetni kamen, so bili uporabljeni že pri izvirni gradnji. In so uporabljeni tudi zdaj. Razlika je le v njihovi kakovosti in površinski obdelavi, ponekod tudi v funkciji, ki jim je namenjena. Bistvo prenove je, da čim bolj iskreno pokaže, kaj je že obstoječe in kaj je novo. Ločitve so jasno pokazane. Najsi gre za dodane arhitekturne elemente ali za zareze v obstoječe grajeno tkivo, ki so nastale zaradi pomenskega ločevanja posameznih delov hiše ali zato, da bi bilo omogočeno prodiranje naravne svetlobe tudi v tiste prostore, ki je po splošnem prepričanju menda ne potrebujejo.

Spoštljiva likovna cezura

Hišo najprej opazujemo v večjem merilu, bolj od daleč. Videti je mogoče, da je sestavljena iz treh bistvenih delov. Največji, osrednji del je obstoječi stavbni volumen, ki je kot tak kar najbolj ohranjen. Prvotni fasadni elementi so osveženi, nova okna s toplotnoizolativnim steklom pa povečujejo energijsko učinkovitost stavbe. Hiši sta tankočutno dodana dva dodatka. Delovna soba v polvkopani kleti na južni, vrtni strani ter izkoriščeno podstrešje. Oba sta zasnovana tako, da sta od obstoječe stavbne mase spoštljivo ločena z likovno cezuro oziroma prekinitvijo, ki to ločitev jasno pokaže. Pri delovni sobi je to ozek zastekljen pas, ki je hkrati del tlaka terase v pritličju. Tu je treba omeniti dosledno izveden »živi stik« med steklom in betonom, ki je na zelo izpostavljenem mestu, med tlakom terase in fasadnim zidom.

Onemogoča zamakanje fasadne obloge in hkrati notranjosti stavbe. Izkoriščeno podstrešje pod novo kovinsko strešno konstrukcijo je brez vmesnih podpor, ki bi lahko motile tlorisno razporeditev. Staro je od novega ločeno s kovinsko rešetko, ki likovno ponazarja strešni venec oziroma napušč in pogledom od spodaj zakriva horizontalni pas nizkih oken. Ta potekajo po celotnem obodu hiše in so namenjena za osvetlitev notranjosti novega podstrešnega bivalnega prostora. Strešne ploskve nekoliko dvignjene piramidalne strehe so zato lahko ostale nedotaknjene. Brez strešnih oken, ki bi v tem primeru vizualno preveč obremenila videz strehe. V najvišji točki jo prebadajo le dimniki.

V sklopu zunanje ureditve so hiši pridani še sodobni elementi, ki funkcionalno ustrezajo zahtevam kakovostnega bivanja sredi mesta. Ograja proti ulici, nadstrešek za avtomobil, nadstrešek za letno kuhinjo in jedilnico. Vsi so kovinski. Z dodatkom stekla. Vitki. Sivi. Nevpadljivi. Samo tako ne obremenjujejo arhitektonike prostora, ampak jo sooblikujejo. Dopolnjujejo vzorce talne ureditve poti, ploščadi, travnatih površin. In dreves. Ta s svojimi krošnjami hkrati zakrivajo in razkrivajo poglede na hišo z različnih strani. Tu se začenja zgodba arhitekture.

V vsakem prostoru 
en glavni arhitekturni element

Podobno kot zunanjost je tudi notranjost hiše očiščena nebistvenih elementov. Obiskovalca nagovarjajo preproste in jasne oblike. Ponekod so dopolnjene z barvo. Ta ustvarja poudarke, ki gradijo hierarhijo prostora. To pomeni, da v vsakem ambientu obstaja arhitekturni element, element notranje opreme, ki je glaven, drugi pa so mu podrejeni oziroma skrbijo za ravnotežje. Osrednji element je lahko dimnik s kaminom v novem podstrešnem prostoru. To je lahko kopalna kad v kopalnici v pritličju. To je lahko umetniško poslikana steklena stena, ki deli kuhinjo od jedilnice v prvem nadstropju. To je lahko sedežna garnitura v predprostoru delovne sobe v kleti. To je lahko stopniščno okno, skozi katero lahko opazujemo preobrazbo mladega drevesa z letnimi časi. Skratka, to so detajli, ki sestavljajo pripoved hiše in ki sčasoma postanejo sestavni deli življenja stanovalcev.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE