Vsak od nas potrebuje za svoje življenje in bivanje določen prostor. Lahko bi rekli, da je življenjski prostor nadpomenka za bivalni prostor, saj prvi opisuje območje, po katerem se gibljemo – v širšem pomenu. Življenjski prostor ni nujno samo fizični prostor, ki nas obdaja. Vsebuje tudi nefizični prostor, to je prostor vizualne komunikacije, odnosov s soljudmi, možnosti, ki so nam na razpolago, da živimo in preživimo. Bivalni prostor je pomensko in tudi fizično bolj »omejen«, bolj definiran. Bivati oziroma stanovati pomeni, da obstajamo v nekem relativno omejenem prostoru, kjer preživimo večino časa. To je lahko mesto, mestna četrt, zgradba, stanovanje ali soba. Vsi našteti ambienti, ne glede na različno merilo, imajo zelo podobno sestavo in bivajočemu omogočajo zadovoljevanje zelo podobnih funkcij. Vsako mesto vsebuje območja, ki so namenjena delu, dnevnemu in nočnemu počitku, zabavi in rekreaciji, druženju, izobraževanju in komunikaciji. Vsako ima napeljave, ki prebivalcem dovajajo vodo, električno energijo, plin in podobno, ter naprave za odvajanje odpadnih snovi, kot so kanalizacijsko omrežje, čistilne naprave, smetišča. Podobno kot mesto ima tudi stanovanje prostore, ki so namenjeni delu, počitku, druženju, zabavi in tako naprej. Prav tako ima napeljave za dovajanje svežih snovi in odvajanje odpadnih. Podobnosti med stanovanjem in mestom je presenetljivo veliko. Razlike so le v merilu prostora. Glede na konfiguracijo terena so lahko posamezna mestna območja na različnih višinah – nivojih, kar dodatno razgiba mestni ambient. Prostori stanovanja so, zaradi racionalnosti gradnje in uporabe, navadno v istem nivoju, če pa želimo oblikovati stanovanjski ambient višjega bivalnega standarda, je ena od možnosti, ki jih lahko uporabi arhitekt, 
razmestitev bivalnih površin v več nivojih. Po prostoru se torej lahko gibljemo v vseh treh dimenzijah.

Dnevni del: pregrade so bolj navidezne

V stanovanje tokrat vstopimo na najvišjem nivoju. Predsoba, ki ni zgolj podolgovat prostor zaprtega tipa, se na desno prelije v enoten dnevni prostor, v katerem sta jedilnica z veliko jedilno mizo, za katero lahko udobno sedi osem ljudi, in kuhinja, ki je umeščena v zadnji del. Jedilnico in kuhinjo ločuje, bolj pomensko in vizualno kot fizično, gola betonska stena, ki je po svoje likovna dominanta tega dela bivališča. Primerno osvet­ljena daje jedilni mizi in stolom ravno prav »grobo« ozadje, da diskretno izstopajo, zasijejo v bogastvu barve in teksture lesa ter usnja. V tej steni so vse napeljave, potrebne za delovanje laboratorijskega dela kuhinje, ki se skriva za njo. Med kuhinjo in jedilnico ni vrat v običajnem pomenu besede. Kroženje prostora omogočita dva udobno široka prehoda: eden ob notranji steni in drugi ob zunanji, fasadni steni.

Dnevnemu prostoru daje posebno, dodano vrednost za pol etažne višine poglobljen »kotiček« za branje in gledanje televizije, do katerega sestopimo po monolitnih konzolnih stopnicah. Televizija nadomešča kamin, ki bi bil v kakšnem drugem času najbrž dobrodošel element za zaokrožitev individualnega mikro ambienta v stanovanju. Razlika v nivoju tal je ravno tolikšna, da za želeni mir omogoča fizični, pa tudi simbolni umik pred drugimi stanovalci. Nivo stropa nad poglobljenim delom ostaja nespremenjen, zato je, zanimivo, najnižji del dnevnega prostora hkrati najvišji in najbolj osvetljen.

Levo od vhoda v stanovanje so prostori, ki so namenjeni predvsem nočnemu počitku in higieni. Na nivoju dnevnega prostora sta urejeni manjši spalnici, ki lahko kadar koli prevzameta vlogo otroške sobice ali sobe za gosta. Dostopni sta iz skupnega predprostora, nekakšnega manjšega salona oziroma študijskega prostora, ki med drugim ponuja lep razgled po okolici. Vsaka spalnica ima tudi svojo manjšo kopalnico s prho in straniščem. Kopalnici sta umeščeni v sredino, v jedro stanovanjskega tlorisa. Svojih oken nimata, kljub temu pa sta osvetljeni z naravno svetlobo, ki prodira skozi ozki zastekljeni odprtini. Ti sta premišljeno vstavljeni v stene na mestih, kjer iz spalnic »posesata« največ razpršene svetlobe. Kopalnici torej nista popolnoma izolirani od zunanjosti, kar je pri teh prostorih, predvsem v psihološkem pogledu, zelo pomembno.

Spalni del: spuščen v globino zasebnosti

Največja posebnost bivališča je prav gotovo spalnica staršev oziroma glavna spalnica. Ne zaradi opreme, ki je glede na izbrane barve in materiale lepo usklajena, temveč zaradi svoje lege, na najnižjem nivoju stanovanja, v spodnjem nadstropju v pravem pomenu besede. Kaj je torej posebnost? Spalni prostori so bili in so v samostojnih večetažnih bivališčih, večinoma gre za hiše, skoraj vedno zgoraj. Zaradi odmaknjenosti od hrupa, občutka varnosti, simbolike, čistoče, intime … Tu je drugače. Obrnjeno. Ko se odpravljamo spat, se utrujeni spustimo po ozkih in strmih, vendar dobro osvetljenih stopnicah. V ambient, kjer se lahko skrijemo pred svetom, si obnovimo zaloge moči in se zjutraj, spočiti, spet »dvignemo na površje«. Simbolika je tu več kot očitna in hkrati logično utemeljena. Seveda ima tudi glavna spalnica vse običajne pritikline, kot sta velika garderoba in še večja kopalnica. Treba je poudariti, da je pri prostorih, ki so v bivališču »spodaj«, velikost izredno pomemben dejavnik, saj močno vpliva na to, kako se v njih počutimo.

Treba se je zavedati, da tako kakovostno bivališče, kot smo ga obiskali tokrat, ne nastane samo po sebi. Ni dovolj, da v neki prostor razporedimo drage kose pohištva ali površine obložimo z dragocenimi in dragimi materiali. Prav tako ni dovolj, da vgradimo klimatske naprave in zato razglasimo stanovanje za komfortno. Za oblikovanje optimalnega bivalnega ambienta je potrebna močna sinergija vseh treh glavnih »igralcev«: arhitekta, naročnika in izvajalca del. Vsak od njih se mora zavedati, da je uspeh njegovega dela močno odvisen od drugih dveh.