Družinsko hišo na kraju, kjer travnik prehaja v strmo brežino in ki je s spodnje strani videti, kot bi lebdela med podrastjo in kostanji, sta projektirala Aleš Žnidaršič in Katja Žlajpah iz studia Multiplan arhitekti; za izvedbo sta prejela nagrado zlati svinčnik, ki jo podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije. »Največji zalogaj je bila konstrukcija hiše, ki smo jo umestili na dolgo, ozko parcelo v strmini, tolikšni, da ne dopušča hoje navzdol. Čeprav ima večina Slovenije razgiban, hribovit relief, se gradi predvsem v ravnini ali pa v brežinah nastanejo grdi izkopi, s katerimi pred gradnjo splanirajo teren. Mi pa smo težavno konfiguracijo vzeli kot izziv in na prvi pogled nemogočo parcelo spremenili v dodano vrednost hiše. Njeno bistvo sta lebdenje med zelenjem in razgled – še malo, pa bi se razprl do morja ... V hrib je umeščena kot nekakšna škatla na pilotih, z zadnje strani precej globoko vkopana v teren, pri čemer je močna betonska konstrukcija hkrati podporni zid, ki 'nosi' hrib,« pripoveduje Aleš Žnidaršič. Gradnja na pilotih je omogočila, da sprednji del dvonivojske hiše s poudarjenimi horizontalami previseva iz brežine. V teh dneh, ko vegetacija na skoraj 700 metrih nadmorske višine, čeprav le dobrih deset kilometrov iz Ljubljane, zaostaja za dolinsko, se brsti kostanjevih cvetov čisto od blizu ogledujejo v stekleni južni fasadi.

Opisana konstrukcija hiše je omogočila, da so za njo, proti travniku, izdelali razmeroma nizek podporni zid, ki skupaj s podolžno, zadnjo fasado ustvarja zanimiv koridor. Videti je, kot bi bil namenjen le otroškima gugalnicama, ki visita izpod napušča, a se med njima skriva »uradni« vhod v hišo, le da so vrata zaradi enakega letvenega rastra, kot ga imajo opaženi del fasade in senčila, neopazna.

Že ob vhodu nam pogled zanese navzven, saj se osrednji bivalni prostor, ki sega čez ves tloris zgornjega nadstropja, z velikimi panoramskimi okni odpira v zelenje na jugu in delno na vzhodu ter zahodu. Občutek imamo, kot da smo prišli na ploščad na drevesu. Hrbet enotnega dnevnega prostora varujejo ozki servisni prostori: levo in desno so namreč sanitarije in garderoba, z zunanje strani pa so dostopni servisni prostori. Zasnova hiše na pilotih omogoča, da se vzdolžni dnevni prostor na obeh straneh podaljša s terasama, volumen pa prostoru daje odprtost do slemena. Aleš Žnidaršič in Katja Žlajpah sta projektirala tudi vso notranjo opremo, za katero so značilni izčiščenost, ujemanje tekstur in materialov, pri čemer daje ob belini in prosojnosti toplino prostoru hrastovina, iz katere so tla in del pohištva, barvno lestvico pa dopolnjujejo antracitna kaminska peč in Morosova sedežna garnitura v sivi in sončno rumeni. Z izjemo te, stolov in svetil nad jedilno mizo so večino notranje opreme izdelali slovenski obrtniki po meri, projektanta sta tudi pri izbiri detajlov dala prednost slovenskemu oblikovanju: zavese, ki posnemajo igro listov, je izdelala Almira Sadar, večina svetil pa je iz kolekcije Vertigo Bird.

V spodnjem nadstropju, ki ima zaradi vkopanosti v breg prijetno klimo, saj poleti zadržuje svežino, pozimi pa dolgo naravno toploto, ki se po odprtem stopnišču dviguje proti bivalni etaži, so na južni strani tri sobe, ki delno še previsevajo nad zeleno brežino, medtem ko je kopalnica vse do okna pod zemljo. V zadnjem delu sta garderoba in stopnišče. Značilnosti akumuliranja toplote v vkopani in proti jugu orientirani hiši, naravnega senčenja z zelenjem in naravnega zračenja sta arhitekta nadgradila tudi z izbiro ogrevalnega sistema. Glede na število sončnih dni na Katarini nad Ljubljano – ob zimskih dneh s temperaturnim obratom je praviloma eden od sončnih otokov nad megleno Ljubljansko kotlino – in lego parcele se je kot najracionalnejše izkazalo ogrevanje s sončnimi kolektorji, ki so nameščeni na južni strani strehe.

Čeprav je bila gradnja hiše na Katarini logistično izredno zahtevna, je graditeljem omogočila, da so ohranili obstoječ teren in vegetacijo, poleg tega so brežino dodatno utrdili z lesenimi kladami in mrežo iz kokosovih vrvi, ki pomaga mlademu rastlinju zadrževati zemljo in z leti razpade. Lastniki so gledali toliko vnaprej, da so že pred dokončanjem gradnje dali zasaditi nove kostanje, ki bodo nadomestili sedanje. Zaradi njihove skrbi za mlada drevesa bo s terase še veliko jeseni vabil vonj po domačem pečenem kostanju.