#omare
Ne spomnim se natančno, kdaj sem dobila svojo sobo, čeprav je bil to zame dogodek leta, kaj leta, življenja. Potem ko sem nekje do devetega, desetega leta sobo delila najprej z dvema, nato pa le še z enim starejšim bratom (najstarejši je šel »na svoje«, dva metra naprej po hodniku), so me starši lepega dne presenetili s čisto mojo sobo, ki so jo, seveda, opremili z novim pohištvom. Nekaj omar, kup polic za gore mojih knjig, pisalna miza in postelja, vse v barvi naravnega lesa, le vrata omar so bila malo temnejša. Nič posebnega, tudi nič posebno modernega za tiste čase, kaj šele za današnje. Ampak meni je bila všeč. Še vedno mi je. Moja soba namreč še vedno »stoji«, čeprav že lep čas ne živim več v hiši svojih staršev. Vsakokrat, ko stopim vanjo, kar ni tako redko, saj grem »domov domov« na obisk skoraj vsak vikend, me preplavijo spomini, večinoma lepi, topli, sem in tja se prikrade tudi kakšen zoprn, ne nazadnje sem v njej preživela težavna (zame in za moje starše) najstniška leta. 
