Osnove rezi in gojitvene oblike sadnih rastlin

21. 3. 2010 | Besedilo: Valentina Schmitzer | Fotografije: Valentina Schmitzer

zimski rez, dosje, sadno drevje, rez sadnega drevja

V času mirovanja sadnih rastlin v sadovnjaku poteka pomembno opravilo zimske rezi. Vse od odpadanja listja v pozni jeseni do začetka brstenja ob daljšanju dneva oblikujemo krošnjo dreves in odstranjujemo odvečne veje ter mlade poganjke. Z gojitveno rezjo v prvih letih rasti sadnega drevesa ustvarjamo gojitveno obliko, z vzdrževalno rezjo pa vplivamo na pravilno razmerje med listno maso in cvetnimi brsti v rodnem nasadu. Odstranimo poškodovane in bolne veje ter odvečno rast in tako pozitivno vplivamo na tvorbo cvetov in uravnotežen vsakoleten pridelek.

Večina sadnih dreves v intenzivnih nasadih pa tudi na domačih vrtovih je cepljenih na šibko podlago, ki poleg zmanjšane rasti in s tem manjše potrebe po prostoru omogoča hitrejši vstop v rodnost ter kakovostne plodove. Pravilna rez dreves na teh podlagah je pomembna predvsem zaradi ohranjanja njihovega rodnega potenciala in podaljšanja dobe polne rodnosti nasada. Starejša drevesa v travniških nasadih so bila navadno cepljena na sejanec, zato so visoka, njihova rast pa je bujna. Pri teh z rezjo odstranjujemo predvsem izrojene in stare veje, da spodbudimo nov cvetni nastavek. Osnovni principi rezi so pri vseh sadnih drevesih podobni. Močna zimska rez med mirovanjem vedno spodbuja vegetativno rast drevesa, medtem ko ga pozna oslabi, saj se je veliko energije že porabilo za brstenje in razvoj cvetov, ki smo jih potem z rezjo odstranili. Pozno zimsko rez zato izvajamo samo na bujnih drevesih z malo cvetnega nastavka, pri katerih želimo omejiti rast drevesa v prihodnjem letu in zagotoviti tudi boljše cvetenje. Poleg zimske rezi lahko izvajamo poletno rez, s katero še izboljšamo osvetlitev v krošnji; poleti režemo predvsem češnje, marelice in breskve.

O moči rasti

Osnove rezi temeljijo na zakonitostih rasti, ki smo jih obširneje razložili že v prejšnji številki in opisujejo moč rasti posameznih poganjkov na drevesu sadnih rastlin. Najvišji poganjek (voditeljica) raste najmočneje in najbolj pokončno; odvisno od želene gojitvene oblike ga upogibamo ali zgolj prikrajšamo na različne dolžine do primerne položnejše veje. Niže rastoči poganjek (pavoditeljica) konkurira voditeljici in v večini primerov ga z rezjo odstranimo. Če je voditeljica poškodovana ali premočna, jo lahko nadomestimo s pavoditeljico. Odstranjujemo tudi bujne navpične poganjke (bohotivke), ki rastejo iz hrbta vej in debla, ker drevesno krošnjo senčijo in praviloma ne tvorijo cvetnih brstov. V posebnih primerih lahko bohotivke upogibamo in s tem spodbudimo tvorbo cvetov na mestih, kjer je drevo golo in si želimo nove veje. Z upogibanjem dosežemo boljšo osvetlitev krošnje, uporabimo lahko uteži, razna veziva in druge pripomočke. Podobno lahko vplivamo na povečanje kota med deblom in vejo z razpiranjem, pri čemer upoštevamo arhitekturo posamezne gojitvene oblike.

Bohotivk nikoli ne prikrajšujemo, ker s tem dodatno spodbudimo rast in se na drevesu tvorijo značilni šopi mladih zelenih poganjkov. Iz kratkih čepov v tem letu zrastejo nove bohotivke, ki jih bomo morali v prihodnji sezoni odstraniti tik pri osnovi. Prikrajšamo pa lahko enoletne poganjke, ki rastejo pod večjim kotom, saj se bodo tam tvorili cvetni brsti za prihodnje leto. Pomemben način oblikovanja krošnje je tudi odvajanje – vejo odrežemo tako, da izrežemo vse hrbtne poganjke in jo skrajšamo do najbolj položnega poganjka. Vejo ali poganjek skrajšamo lahko na kratek čep, pustimo do tri brste, kjer želimo novo obraščanje drevesa. Če pa želimo novo rast na spodnji strani veje, izvedemo rez na prstan, pri čemer vejo ali poganjek kratko odrežemo vodoravno glede na deblo. S tem dodatno povečamo kot izraščanja novega poganjka in hitrejšo tvorbo cvetnih brstov za prihodnja leta. Z odstranjevanjem rastnih vršičkov poganjkov (pinciranjem) pospešimo stransko razrast in tako oblikujemo krošnjo predvsem pri mladih drevesih. Na mestih, kjer želimo nove veje, zgodaj spomladi tik pred brstenjem zarežemo ali zažagamo lubje od 1 do 3 cm tik nad spečim očesom, tako da spodbudimo vegetativno rast. Če konec julija zarežemo v lubje pod spečim brstom, pa spodbudimo razvoj rodnega brsta.

Razvoj in spreminjanje gojitvenih oblik sadnih rastlin lahko opazujemo skozi zgodovino. Sprva so prevladovale naravne gojitvene oblike, ki so rastlini omogočale razvoj naravne oblike krošnje (habitus) skoraj brez poseganja v arhitekturo drevesa. Drevesa so zahtevala veliko prostora, sprva je bila pospešena le njihova vegetativna rast, pozno so zarodila in nagnjena so bila k izmenični rodnosti, kar pomeni, da so polno rodila le vsako drugo leto. Pozneje so se zaradi posebnih okoliščin gojenja (ob steni) razvile ploščate gojitvene oblike, pri katerih so pridelovalci močno uravnavali naravno obliko rasti. Vse več znanja o rasti in razvoju rastlin je privedlo k izoblikovanju novih gojitvenih oblik, ki so omogočale poenostavljeno gojenje in čim hitrejši vstop v rodno obdobje ter hkrati upoštevale osnovni habitus rastlin. Posamezne gojitvene oblike so tako zaznamovale določena obdobja v gojenju sadja, zaradi novih spoznanj pa je večina kmalu izginila iz uporabe. Zdaj v intenzivnih sadovnjakih gojitvenih oblik, ki silijo drevesa v nenaravno obliko, ne uporabljamo več, saj je njihovo vzdrževanje preveč delovno intenzivno. Večinoma sadimo drevesa na šibkih podlagah, ki omejijo rast nadzemnega dela (žlahtne sorte oziroma cepiča), hitro vstopijo v rodno obdobje in nam omogočajo manj gojitvene in vzdrževalne rasti za dosego optimalnega pridelka. Na domačih vrtovih so še vedno zanimive tudi druge gojitvene oblike, ki zahtevajo precej več dela, saj ljubiteljsko sadjarstvo ni povezano le z ekonomsko oceno, ampak predvsem z željo in veseljem do dela v sadovnjaku.

Ploščate gojitvene oblike

V osnovi gojitvene oblike ločimo na okrogle in ploščate. Pri ploščatih želimo z rezjo popolnoma nadzorovati rast in razvoj drevesa. Pri določenih sadnih vrstah je to uspešno, pri nekaterih pa ploščata gojitvena oblika preveč drastično poseže v osnovne zakonitosti rasti in rastlina hira ter ne daje želenih pridelkov. Predvsem hruške in jablane so že v samostanskih vrtovih uspešno gojili v ploščatih oblikah kordon in palmeta. Znani so ploščati, poševni, enojni, dvojni, S-kordoni in V-kordoni. Kordonsko obliko ob steni vzgojimo tako, da enoletno sadiko prikrajšamo na višini 50 cm v času zimskega mirovanja. Poleti usmerimo tri ali štiri močne poganjke v želeno obliko (U-kordon, dvojni U-kordon ali kako drugače) in jih privežemo na žičnato oporo, ki jo napeljemo po steni. Naslednjo rastno dobo ne prikrajšujemo poganjkov, ampak pustimo, da se obrastejo; že dvoletni les se namreč začne obraščati s kratkim rodnim lesom. V nekaj letih lahko vzgojimo drevo s štirimi do osmimi kordoni, dolgimi od enega do dveh metrov, na katerih so številni rodni brsti in pozneje plodovi. Tako lahko doma gojimo viljamovko in po tvorbi plodičev na drevesa privežemo steklenice, v katere po zorenju plodov nalijemo žganje.

Vodoravne in poševne palmete laično poimenujemo špalir, vendar špalirna gojitvena oblika pomeni le sajenje sadnih rastlin v vrsto, kakor je to običajno v intenzivnih sadovnjakih z oporo. Ploščate gojitvene oblike se dobro obnesejo na drevesih, cepljenih na srednje bujnih ali bujnih podlagah. Palmete sadimo na razdaljo treh ali štirih metrov, sadiko po sajenju prikrajšamo na 80 cm, pri poletni rezi pa si izberemo tri poganjke, enega za vrh in druga dva za glavni ogrodni veji. Pri zimski rezi poganjka vodoravno ali pod kotom privežemo na oporo in vrh prikrajšamo približno 80 cm nad zadnjo ogrodno vejo, da spodbudimo stransko obraščanje. Drugo leto poleti izrezujemo pavoditeljico, pinciramo močnejše veje pod njo in izberemo novi više ležeči ogrodni veji. Zaradi rasti pod kotom se na ogrodnih vejah že začne oblikovati rodni les. Vzgoja palmete je delovno zahtevna in najbolj primerna za ljubiteljsko gojenje sadnih rastlin. Za usmerjanje vej pod določenim kotom je najlaže uporabiti razne pripomočke – kovinsko ogrodje, letve ali bambusove palice različnih dolžin, ki jih pod kotom pritrdimo v tla in nanje privezujemo mladike, iz katerih pozneje nastanejo ogrodne veje. Po treh do štirih letih, ko se na ogrodnih vejah oblikuje rodni les, pa te pripomočke odstranimo, saj se koti vej ne spreminjajo več. Na domačem vrtu lahko gojimo drevesa tudi v raznih umetniških gojitvenih oblikah, ki so še bolj zahtevne. Zanimivi so slavoloki, iz dveh povezanih kordonov, ki jih najlaže oblikujemo ob kovinski opori. Na taki gojitveni obliki ne pridelamo veliko sadja, vendar estetsko zelo popestrijo sadni vrt.

Okrogle oblike

Drugi sklop so okrogle gojitvene oblike, ki so bolj prilagojene naravni rasti sadnih rastlin. Zato so danes bolj uveljavljene v intenzivni pridelavi sadja. Mednje uvrščamo naravno piramidalno krošnjo, izboljšano piramidalno krošnjo, vretenast grm, kotlasto obliko, ozko vreteno in sončno os ali solaks. Slednjo večinoma uvajamo v intenzivnih nasadih jablan zaradi izboljšanega rodnega volumna dreves.

Naravna piramidalna krošnja se še vedno uporablja pri sadnih vrstah, ki jih cepimo na sejance ali bujne podlage. Debla so visoka tudi več kot dva metra, navadno cepimo na sejance oreh, kostanj, češnje in nekatere sorte jablan in hrušk. Po sajenju sadiko pustimo, da prosto raste in v petih do osmih letih drevo doseže višino sedmih do dvanajstih metrov, odvisno od vrste in sorte sadne rastline. Če sadimo več posameznih dreves na naravni piramidalni krošnji so najmanjše sadilne razdalje od 10 do 15 metrov.

Z razvojem srednje bujnih podlag se je naravna piramidalna krošnja nekoliko preoblikovala in nastala je gojitvena oblika izboljšane piramide. Deblo je lahko nizko (do metra višine), srednje visoko (do 1,2 metra) ali visoko (do 1,5 metra), krošnje pa dosežejo pri različnih sadnih vrstah višino petih metrov in več, odvisno tudi od rodovitnosti tal in drugih agrotehničnih ukrepov. Spiralno razmeščene ogrodne veje so na razdalji 25 do 45 cm, vrh pa je pri tej obliki odveden. Drevesa sadimo bliže skupaj, na razdaljo 4 x 6 do 4 x 7 metrov. Za to gojitveno obliko se odločimo predvsem v travniških nasadih ter na vrtovih, kjer želimo večja drevesa, tako zaradi estetskega kot praktičnega vidika – sence. Velika drevesa z močnim koreninskim sistemom in visokim deblom tudi laže obvarujemo pred voluharjem, zajci in drugo divjadjo. V prvem letu sadiko prirežemo približno pet brstov nad predvideno višino debla, prenizke poganjke pa v celoti odstranimo. Tiste, ki so nameščeni 20 cm nad želeno višino debla, odrežemo na kratek čep, da iz očes zrastejo novi bujni poganjki. Junija odberemo en poganjek za vrh in dva za ogrodni veji. V drugem letu v času zimske rezi prikrajšamo vrh na 40 do 70 cm nad zadnjo vejo, preostale veje pa razpremo pod kotom 45 stopinj in jih prikrajšamo za tretjino, da spodbudimo rast sekundarnih vej. Če jih namreč ne skrajšamo, se obrastejo samo v zgornjem delu, v spodnjem delu ob deblu pa ostanejo gole. Poleti spet izberemo mladiko za vrh in dve primerni za naslednji nivo ogrodnih vej, na lanskih ogrodnih vejah odstranimo odvečne mladike. V naslednjih letih razpiramo veje, prikrajšamo vrh in izrezujemo odvečno rast. Ob doseženi predvideni višini izberemo ustrezno poševno rastočo vejo in nanjo odvedemo vrh. Tako dosežemo večjo osvetlitev in boljšo fotosintetsko učinkovitost listov.

Za srednje bujne podlage

Pri večini sadnih vrst, ki so cepljene na srednje bujnih podlagah, se odločimo za gojitveno obliko vretenast grm. Drevesa posadimo na razdaljo 4 x 2 do 3 metre, zrastejo do višine treh do štirih metrov, deblo pa je visoko od 80 do 120 cm. Po sajenju sadiko prikrajšamo na tri do pet brstov nad predvideno višino debla, prenizke poganjke izrežemo v celoti. Višje poganjke prikrajšamo v isti višini, le vrh prikrajšamo više. V naslednjih letih prikrajšamo vrh, poganjke vežemo v vodoraven položaj. Čim više proti vrhu so, tem bolj jih usmerjamo vodoravno. Ko drevo doseže predvideno višino, vrh odvedemo na primeren položen poganjek. Ves čas oblikovanja gojitvene oblike veje razporejamo spiralasto oziroma vretenasto.

Predvsem pri koščičastem sadju na srednje bujnih podlagah (breskvi, marelici in višnji) se priporoča gojitvena oblika kotel. Po sajenju sadike prikrajšamo na višino 30 do 50 cm od tal. Iz brstov odženejo bujni poganjki in poleti za ogrodne veje odberemo tri mladike, jih razpremo pod kotom 30 stopinj in jih pinciramo, da se obrastejo. Preostale mladike odstranimo. V prihodnjih letih oblikujemo vsako samostojno ogrodno vejo kot vreteno, le v notranjosti krošnje izrezujemo nove poganjke zaradi boljše osvetlitve.

Drevesa jablane in hruške v intenzivnih nasadih pogosto gojimo v gojitvenih oblikah ozko vreteno in sončna os. Predvsem slednja je nastala po natančnem opazovanju zakonitosti rasti in razvoja rastline. Zaradi povečanega rodnega volumna omogoča obilen in kakovosten pridelek.

Delo in dom, 10. marec 2010

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE