Alpski botanični vrt Juliana: osrečujoče počivališče bogov

To je Juliana, prvi in edini alpski botanični vrt v naravnem okolju na slovenskem ozemlju, čeprav so se že pred drugo svetovno vojno slovenska planinska društva trudila urejati botanične vrtove, na primer ob Češki koči, na Begunjščici, na Velem polju...

Idealen kraj za alpinet je na Vršiču, kjer ga je ob svoji koči urejalo planinsko društvo PTT Ljubljana, a kaj, ko so ga sproti uničevali ovce in obiskovalci. Staro zamisel o alpinetu na Velem polju so ob 200-letnici prvega pristopa na Triglav poimenovali po naravoslovcu in ljubitelju triglavskega kraljestva Balthasarju Hacquetu. Najbližji Sloveniji je više ležeči vrt na Dobraču nad Beljakom, tri- ali štirikrat večji od Juliane.

Po nečem pa se Juliana razlikuje od drugih evropskih alpskih botaničnih vrtov: po pestri mešanici alpskih in kraških rastlin. Narava se ravna po svojih zakonih, in kdor si predstavlja, da bo v naravnem okolju videl cvetoči nasad, ki ga lahko vidi v umetnem, ima napačno predstavo o naravi. Vsaka cvetlica ima svoj čas cvetenja. »Tujim obiskovalcem je to nekako bolj jasno in bolj cenijo naravnost vrta kakor slovenski,« obžaluje direktorica Prirodoslovnega muzeja Slovenije, dr. Breda Činč Juhant.

Zgodi se, da zakoni narave presenetijo strokovnjake same: takrat, denimo, ko se rastlina, ki so ji zagotovili najboljše pogoje za rast, preseli tja, kamor sama hoče. Blagajev volčin se je s sredine vrta sam preselil na pobočje pod Belvederom, hladnikija z gredic ob potke, Hladnikova bunika pa kar čez ograjo Juliane. Takšne svojeglavke zmeraj pustijo na kraju, ki so si ga izbrale.

Nekaj cvetlic nas razveseli vsakič, ko je Juliana odprta (od 1. maja do 30. septembra, od 8.30 do 18.30), a najlepši je vrt maja in na začetku junija, ko cvetijo jegliči in svišči, malo pozneje pa volčini, kamnokreči, klinčki in sleči. Desetega maja, ko so v tem počivališču bogov priredili tiskovno konferenco, je bila v najlepšem, prav nabuhlem razcvetu naša najlepša kukavica (orhideja), zavarovani lepi čeveljc (Cypripediuj calceolus), z napihnjeno zlato rumeno ustno in rdeče rjavimi cvetnimi listi, pa rumeni sleč, sicer doma ob Črnem morju, endemični belocvetni julijski mak (Papaver ernesti-mayeri), imenovan po Ernestu Mayerju, »mojem profesorju«, razloži predana proučevalka alpskih rastlin in zgodovinarka botanike dr. Nada Praprotnik, vodja botaničnega vrta v Trenti in vodja kustodiata za botaniko pri Priorodoslovnem muzeju Slovenije.

V Juliani ni vsega, kar raste v slovenskih Alpah. V evropskih Alpah uspeva 4500 rastlin, v slovenskih kakšnih 2000 rastlin, v Juliano pa se je posrečilo presaditi kakih 450 alpskih rastlin, preostale so kraške, tujke itd. Letos pripravljajo statistični seznam rastlin, ki so v Juliani rasle nekoč in ki rastejo danes, pravi dr. Nada Praprotnik. Zaradi nizke nadmorske višine (800 metrov) in močnega vpliva sredozemskega podnebja, ki prihaja po dolini Soče, številne visokogorske rastline v Juliani ne uspevajo ali le slabo. Že od leta 2006 ni bilo prave zime. Nekoč je sneg ležal od novembra do aprila in varoval rastje pod seboj. Letos je skopnel že po novem letu. Marsikaj je pomrznilo...

Več si lahko preberete v torkovi tiskani izdaji Dela in na www.delo.si!