Jesensko škropljenje

Letos je bilo v sadovnjaku zelo slabo leto. Jabolk in drugega sadja sploh ni bilo zaradi spomladanske pozebe. Zato med letom nisem nič škropil. Ampak zdaj vidim veliko škrlupa na jablani, hruševo rjo, težave sem imel na slivah in tudi na češnji. S čim bi škropil jeseni in kolikokrat?

Stane iz Mokronoga

ODGOVOR STROKOVNJAKA:

Letos je bilo za sadno drevje resnično slabo leto. Pridelek je zelo majhen, ponekod ga sploh ni bilo. Bolezni pa so vseeno tu. Čeprav ni pridelka, moramo z rednim škropljenjem poskrbeti za zdravje sadnih rastlin. Težave še zdaj vidimo na listih. Pri koščičarjih, kot so češnje in slive, pege in luknjice nakazujejo na pegavost in listno luknjičavost koščičarjev. Na pečkarjih, to je na jablanah in hruškah, smo opazili veliko rjavih lis in peg, okužbo s škrlupom. Hruškam je liste z oranžnimi pegami obarvala hruševa rja. In še mnoge druge bolezni uničujejo listno maso. Rastlina ima zato na voljo manj hranil in slabše raste. Ne konča pa se s tem, saj so na listih trosi bolezni, ki prezimijo v zemlji, na kateri drugi gostiteljski rastlini ali celo na matični rastlini, s katere je listje odpadlo. Za zmanjšanje okužb prihodnje leto je izjemnega pomena redno odstranjevanje okuženega listja. Kakor odpada, tako ga grabimo in mečemo v komunalne odpadke ali, še bolje, sežgemo. Nikoli ga ne dajemo na kompost, ker tako le gojimo bolezni.

Za jesensko škropljenje uporabljamo bak­rovo sredstvo. Baker kontaktno uniči vse glivične bolezni, delno pa tudi bakterijske. Najbolje je škropiti dvakrat. Prvič škropimo, ko začne listje odpadati, drugič, ko je velika večina listja že odpadla. Učinek bakra je takšen, da pospeši dozorevanje lesa, poleg tega listje v jesenskem času hitreje odpade. Mladi poganjki olesenijo, kar pomeni boljše prezimovanje, saj mladi, zeleni poganjki hitro pomrznejo. Pri škropljenju temeljito omočimo celotno drevo. Pazimo, da je v času škropljenja temperatura nad pet stopinj Celzija, brezvetrje in ni močnega sonca. Prav tako potem ne sme deževati vsaj pet ur. Če nas kljub vsemu preseneti dež, moramo škropljenje ponoviti, ko so rastline spet suhe. Bakrovo sredstvo bomo znova uporabili spomladi.

Mah na drevesih

Opažam, da zadnja leta na vseh mojih drevesih na vrtu raste mah in še nekaj, kar je rumene in sive barve. Ali je to bolezen in kako škoduje rastlini? Kako naj to odstranim?

Andraž iz Lendave

ODGOVOR STROKOVNJAKA:

Na drevesnih deblih in vejah se v vlažnem okolju hitro razvije mah. Prav tako se v zdravem okolju z dobrim zrakom razvijejo lišaji. Ti so lahko rumenih, rjavih, rdečih, sivih, zelenih odtenkov. Lišaji se močno oprimejo lubja in se razrastejo precej globoko. Nastajajo rane in razpoke na sicer povsem zdravem lesu. Mah se s koreninskim sistemom močno oprime lubja, in ker je ljubitelj vlage in jo tudi dobro zadržuje, ustvarja na lesu vlažne razmere. Vlage in ran pa si na drevesih ne želimo, ker vemo, da to hitro vodi v okužbo z boleznijo. Prav tako se zmanjša oziroma onemogoči izmenjava zračnih plinov in vode iz rastline, kar pomeni dušenje in slabitev tega dela rastline.

Lub se na takšnih mestih napne in razpoka, skozi rane lažje prodrejo bolezni in povzročijo resno okužbo ali celo propad rastline. S takšnimi ranami pogosto povezujemo nastanek rakavega obolenja. To so idealna mesta oziroma prebivališča in prezimovališča številnih žuželk. Ali njihovih jajčec, ličink, bub. Mahove in lišaje zato odstranjujemo z dreves, takoj ko je mogoče. Uporabimo žičnato krtačo, s katero nežno ostrgamo veje in deblo. Ne pretiravamo z močjo, da sami ne povzročimo ran. Ko odstranimo vse, premažemo drevo z beležem proti pokanju lubja. Temeljito premažemo celotno deblo in del glavnih, debelih vej. Sredstvo deluje tako, da uniči ostanek mahu in lišajev ter prepreči ponovno naselitev. To delo je najbolje opraviti v jesenskem času, ko drevesa preidejo v mirovanje in tudi listje že odpade. Sredstvo bo imelo še en zelo pomemben učinek. Preprečevalo bo segrevanje debla in s tem povezano zgodnje odganjanje, ki ga lahko pozneje poškoduje pozeba.

Prezimovanje v posodah

V posode sem posadila srebrno smreko in ginko. Zanima me, ali bosta preživela na prostem ali ju moram pospraviti v zavarovan prostor. To je velik problem, saj takega prostora nimam.

Vanja iz Grosuplja

ODGOVOR STROKOVNJAKA:

Najlažje bodo v posodah na prostem prezimile rastline, ki avtohtono uspevajo na območjih z ostrimi zimami. Dobro se obnesejo iglavci, kot so srebrna jelka, ruševje, manjši bori in še nekateri manjši iglavci. Tudi nekateri listopadni grmički ali drevesa navadno lepo zdržijo do pomladi. Tako lahko zunaj pustimo japonske javorje, ginko, različne sorte povešavih vrb in druge.

Pri prezimovanju v posodah so najbolj občutljive korenine, še posebno, če je posoda manjša. Zemlja v posodah je veliko bolj izpostavljena zmrzovanju na vrtu. Nadzemni del rastlin je na vrtu veliko manj občutljiv. Zato pozno jeseni pred napovedanim mrazom lonce z rastlinami zaščitimo. Če imamo na vrtu dovolj prostora, lahko izkopljemo tako globoke jame, da lonce skupaj z rastlino vkopljemo v tla. Tako bodo imele korenine zagotovljeno podobno temperaturo, kot če bi bile posajene neposredno na vrt. Posode ovijemo z več plastmi zimske koprene, folijo z mehurčki, vrečevino, staro odejo ali pa okoli lonca zavežemo veje smrečja. Z zimsko kopreno zaščitimo tudi nadzemni del rastline.

Rastline v manjših lončkih imajo manj zemlje, zato so korenine še bolj ogrožene. Če jih ne moremo vkopati v zemljo, jih lahko postavimo v veliko večje posode in prostor vmes napolnimo z listjem, mahom, zemljo, žagovino, lubjem in podobno. Bolje je, da posode postavimo na zemljo kot na beton, saj se zaradi nihanja temperatur na betonski podlagi lahko rastline še bolj poškodujejo. Če jih prezimujemo na terasah, ker nimamo možnosti, da bi jih prestavili na zemljo, pod posode podložimo stiroporno ploščo. Posodovke pred zimo postavimo v zavetno lego. Najbolje je izbrati južno steno hiše, ki meji na kurjen prostor, saj bodo čez zimo tam razmere najbolj ugodne. Lega naj ne bo izpostavljena vetru. Zimzelene rastline tudi pozimi oddajajo vodo skozi liste, zato ne smemo pozabiti, da jih je treba od časa do časa zaliti. To naredimo v tistih dneh, ko zunaj ne zmrzuje.