Solata in njene sorodnice: Od simbola plodnosti do mikrozelenjave

Najstarejši arheološki viri, ki pričajo o kultiviranju divje prednice današnje solate, izvirajo iz Egipta iz tretjega tisočletja pred našim štetjem. Faraoni so jo častili kot sveto rastlino boga plodnosti Mina, iz njenih semen pa so stiskali olje, ki so mu pripisovali afrodizične učinke, pozneje so začeli uživati tudi njene liste.

Aristotel je poročal, da so si zmaji preganjali spomladansko utrujenost s solatnim mlečkom, rimski učenjak Plinij starejši pa je v svojem Naravoslovju opisal uspavalno moč solate, ker vsebuje alkaloide, še posebno v mlečku, ki ga izloča, ko gre v cvet, in diši po morfiju. Ne gre se torej čuditi, da je bila solata še pozneje dolga stoletja rezervirana le za vladarje in imenitneže.

Solati, Lactuci sativi, danes v večini sveta v prehrani tako vsakdanji rastlini, še vedno pripisujemo osvežilen, poživljajoč in hkrati blago pomirjevalen učinek. Je prava zakladnica vitaminov in mineralov in v organizmu deluje tudi očiščevalno, celo proti­vnetno. Seveda imajo podobne lastnosti tudi njene sorodnice iz rodu cikorij, radiči in endivije, ali iz botanične družine križnic, kot so rukvica in azijske listnate rastline, le da ima vsaka skupina nekoliko drugačen nabor vitaminov, mineralov in drugih snovi.

Moda mini rastlinic

Vse solatnice so razmeroma hitro rastoče rastline, ki imajo v svojih listih obilje za zdravje koristnih snovi, vendar le krajši čas po obiranju. Če še omahujete, ali bi si omislili vsaj skromen vrtiček, naj bo to eden od odločilnih razlogov za pozitivno odločitev. Danes, ko so ljudje tako dojemljivi za poročila o »superživilih«, ki da imajo neprecenljivo zdravilno moč zaradi zelo visoke vsebnosti te ali one spojine, je tudi pri nas na plodna tla padla zamisel o gojenju mikrozelenjave, ne kalčkov, ampak mini rastlinic, komaj kaj večjih od faze, ko poženejo klične liste, ki se uporabljajo za obogatitev solat ali oplemenitenje okusa in dekoriranje drugih jedi. Glede na zgodnjo razvojno fazo so resda zelo izrazitega okusa in vsebujejo tudi nekajdesetkrat več vitaminov in mineralov kot odrasle rastline, vendar moramo upoštevati, da jih v primerjavi z odraslimi solatnicami pojemo veliko manj, predvsem pa se začne vsebnost teh snovi v nežnih rastlinicah po obiranju, podobno kot pri vseh listnatih rastlinah, hitro zmanjševato. Mikrozelenjavo, ki so jo v osemdesetih letih »izumili« in za prodajo začeli gojiti v Kaliforniji, si je zato najbolje vzgojiti doma, pri čemer lahko najbolj poživi jedilnik pozimi, ko še nimamo solatnic z vrta. Vzgajamo jo lahko kar na okenskih policah v stanovanju v nizkih pladnjih z nekaj centimetri finega substrata za vrtnine. Rastlinice s stebelcem in listi vred bomo lahko porezali že v 14 dneh. Za gojenje mikrozelenjave lahko sejemo vse vrste rastlin, pri katerih sicer uživamo liste ali semena: solate, rukolo, kapus­nice, azijske križnice, ogrščice, krešo, baziliko in celo sončnice ...

Kako so selekcionirali solato

Naj se od sodobnih spoznanj o mikrorastlinah vrnemo v zgodovino. Viri poročajo, da je bila solata, ki so jo Egipčani sčasoma začeli gojiti tudi za uživanje listov, po obliki še najbolj podobna današnji romanski solati (Lactuca sativa var. longifolia), z daljšimi, ovalnejšimi listi, menda je bila le veliko višja. V dolgi zgodovini selekcije solate, ki je pripeljala do današnjih varietet in pozneje sort, so na različnih koncih sveta izbirali rast­line predvsem glede na te lastnosti: pozno uhajanje v cvet, debelejše seme, večji listi in glavice, boljši okus, različna oblika, barva in tekstura listov ter manjša vsebnost mlečka v rastlinah ... Prav slednji je tista snov, zaradi katere so solati pripisovali narkotične učinke – vendar brez skrbi, iz listov se izloča šele v času cvetenja, današnje solate pa imajo alkaloida v njem veliko manj kot njihova divja prednica.

Solato, ki jo bomo posejali na svojem vrtu, bomo seveda izbrali najprej glede na svoj okus, na to, ali imamo radi mehko- ali krhkolistno, jo bomo rezali ali vzgojili glave, da se ne bomo po nepotrebnem jezili zaradi zgodnjega uhajanja v cvet, pa se poučimo o lastnostih sort in ne spreglejmo navodil na semenski vrečki. Pri vseh solatnicah namreč na kakovost zelo vplivajo mikroklimatske razmere na vrtu in dolžina dneva.

Aprila smo že malce pozni za gojenje mehkolistnih glavnatih solat (spet jo bomo sejali avgusta), lahko pa že začnemo sejati in saditi krhkolistne: najprej sorte gentilina, ljubljanska ledenka in leda. Gentilina, rozetasta krhkolistna solata, je zanimiva predvsem zato, ker v nasprotju z drugimi omenjenimi sortami ni občutljiva na dolžino dneva in jo lahko sejemo od zgodnje pomladi do septembra. Pridelek je primeren v vsakem obdobju dozorevanja, vse od berivke do velikih rozet. V poletni vročini pa je le bolje, da ne čakamo na velike glave, da ne bi začela uhajati v cvet.

V splošnem solata ne mara vročine, kljub vsemu pa imamo na razpolago sorte, ki jo bolje prenesejo. Poleg v naših krajih že dolgo znanih poletnih krhkolistnih sort dalmatinska ledenka, unicum in great lakes se kot poletne solate obnesejo tudi druge sorte iz vročega sredozemskega prostora. Takšna je romanska solata, ki je bolj štrucaste oblike in ima kljub navidezni robustnosti nežne in krhke liste. Lahko je zelena z rumeno sredico (sorti corsica, little gem) ali rdečkasta (sorta ovired). Romansko solato lahko sejemo čez poletje vsake tri tedne na novo. Na vročino neobčutljiva je tudi katalonska solata (sorta catalogna), ki ne naredi glavic, temveč goste rozete z zanimivo narezanimi listi, ki jih lahko obiramo od zunaj proti sredini in se sproti obraščajo.

Pri vseh sortah pa je pomembno, da več ko ima posamezna rastlina prostora za rast in razvoj, pozneje bo šla v cvet. Tudi pri solat­nicah, pri katerih nameravamo rezati mlade liste, je zaradi zračnosti in okopavanja zaskorjenih tal priporočljivo, da jih sejemo v vrstice.

Berivka, radiči in pikantne križnice za rezanje

Zaradi kratke rastne dobe so na temperature manj občutljive tudi solate, ki jih nameravamo rezati. Ponavadi jih režemo okrog šest tednov po setvi. Kot rečeno, lahko gentilino kot berivko nabiramo od pomladi do jeseni, sicer pa so za ta namen primernejše sorte, ki tvorijo rozeto, ne glavic (kot npr. ledenke), saj imajo v zgodnji fazi več listov. Od rdečih je za berivko primerna ameriška rjavka. V trgovinah so naprodaj mešanice za berivko; če smo izbirčnega okusa, je vseeno dobro preveriti sorte, saj so predvsem mehkolistne precej neizrazitega okusa.

Od radičev, za katere v osrednjem delu Slovenije prevladuje navada, da jih sejemo od zgod­njega poletja naprej, predvsem za poznojesensko pridelavo ali prezimitev, so za setev od marca do septembra za sprotno rezanje primerne hitro rastoče sorte tržaški solatnik, grumolo biondo in grumolo verde (naredita vrtnici podobno rozeto, predvsem drugi je zelo dekorativen). Lepo se obraščajo, če jih odrežemo približno dva centimetra nad koreninskim vratom. Da bi ublažili povečano grenčino radičevih listov čez poletje, moramo gredico redno zalivati.

Predvsem spomladi in jeseni se za rezanje obnese mešanica azijskih križnic. Podobno kot njihove sorodnice kapus­nice ter vrtna in divja rukvica tudi te rastline niso ljubiteljice vročine, takrat jih zaradi zaskorjenih tal radi naluknjajo bolhači. Vendar lahko posevke z rednim zalivanjem in zaščito s kopreno vzdržujemo tudi poleti. Njihova skupna značilnost je pikanten, gorčici podoben okus, ki je poleti še izrazitejši. V pripravljenih semenskih mešanicah azijskih križnic so najpogosteje pomešane rastline kitajsko zelje, pak choi, tatsoi, mizuna, red giant in druge. Njihovo seme lahko tudi pri nas dobimo posamično, ne v mešanici, če jih želimo gojiti kot velike rastline, pa je bolje, da se držimo priporočila o spomladanski in jesenski pridelavi.