Kraljevski konj Evrope

Današnji ponos in turistična atrakcija Dunaja je Španska jahalna šola, ki je izpilila andaluzijsko dresurno znanje z našimi lipicanci, ki pa prav tako izvirajo iz andaluzijca. Kaj je naše, avstrijsko, špansko ali maorsko, morda niti ni pomembno, kultura in tradicija sta se vedno izpopolnjevali z zgledovanjem in predanim delom.

Andaluzijska pasma konj je del kulturne dediščine južne Španije. Zdaj jo sprejemajo kot svojo tradicijo in ponos prebivalci Andaluzije in celotne Španije. Čeprav je to le ena od španskih nacionalnih pasem, ji namenjajo največ pozornosti, zato te konje imenujejo kar španski konji (caballo español) ali z uradnim imenom čista španska rasa (Pura raza Español). Nacionalno prilaščanje in »boje« za avtohtono pasmo poznamo tudi v Sloveniji, takšen je ravno primer lipicanca. Razprave o tem, kaj od pasemske kulturne dediščine je resnično plod dela samo enega naroda, so pogosto le smešno ali nastopaško prerekanje. V zvezi z andaluzijci so kovali teorije o iberskih, portugalskih, romanskih in drugih izvornih vplivih, naposled pa so jih utišale raziskave DNK, ki so pokazale ključno sorodnost z berberskim konjem iz Severne Afrike in njihov arabski oziroma orientalski izvor.

Andaluzijci so toplokrvna pasma konj in veljajo za prvo pasmo na evropskih tleh, torej za elegantnejšo, športno in »nerobustno«. Poimenovanje seveda ni povezano z njihovo telesno temperaturo, temveč s temperamentom in uporabo, med hladnokrvne konje namreč uvrščamo težje delovne in vprežne pasme. Vse današnje toplokrvne pasme v veliki večini izvirajo iz treh osnovnih linij, in to so arabska, berberska in španska.

Okras grajskih dvorišč

Zgodba o kulturni dediščini andaluzijskih konj povezuje njihov prihod s prihodom Mavrov in njihovo osemstoletno vladavino na Iberskem polotoku. Križanje med vitkimi arabci (toplokrvnimi) ter delovnimi evropskimi (hladnokrvnimi) konji je izoblikovalo telesne in vedenjske lastnosti andaluzijcev. Po pisnih virih sta bili nadzorovana vzreja in skrb za kakovosten razvoj pasme prepuščeni kartuzijancem, ki so že od 13. stoletja v samostanih vodili vzrejno linijo ter z registriranimi konji oskrbovali višje plemstvo po Španiji. Že pod arabsko oblastjo so v okviru kartuzijanskih samostanov začela nastajati večja vzrejna posestva, iz katerih so se v naslednjih stoletjih po vsej Evropi razširili ti plemeniti jahalni konji. Zaradi obdarovanja med plemstvom in tudi njihove visoke cene v kontinentalnih deželah so andaluzijci postali kraljevski konji Evrope, ki so krasili številna dvorišča graščin in polnili kobilarne ter dresurna in jahalna središča.

Konj za dušo

Andaluzijce smo si ogledali in o njih spregovorili na obisku pri Jadranu Vrhu iz Dolnjega Zemona. Domačija stoji med kraškimi travniki pred mejnim prehodom Jelšane. Ker leži to območje v južnem delu države in nedaleč od morja, bi ga lahko imeli kar za slovensko Andaluzijo. Jadran je kot nekdanji voznik tovornjaka dodobra povezan s Španijo in ljubezen do konj ga je pripeljala tudi v prestolnico province Cadiz, Jerez de la Frontera. Tu vsako leto v maju poteka enotedenski festival in sejem konj Feria del caballo, ki je hkrati meka za ljubitelje dobre hrane, flamenka in vsega, povezanega s konji. Od tam je Vrh pred leti pripeljal tudi svojega belega žrebca. Kakor pravi zase, je predan ljubitelj konj, andaluzijca pa ima predvsem za dušo in ga seveda tudi vpreže, da se s kočijo odpravita malo na potep po okoliških krajih.

Do harmonije z jezdecem

Kot toplokrvni konji imajo andaluzijci atletsko grajeno telo, visoki so od 155 do 165 centimetrov, najpogosteje se pojavljajo kot sivci oziroma beli konji, lahko pa so tudi rjavi ali črni. Zanje sta značilna dokaj velika glava in eleganten mišičast vrat, razpoznavnost jim dajeta zelo dolga svilena griva in rep, ki sta pogosto blago skodrana. Telesna dovršenost in dolga bujna griva naredita andaluzijce zares impozantne, in ko to združimo z elegantnim gibanjem, dobimo idealne konje za dresurno jahanje in usklajeno delo z jahačem.

Dresurno jahanje je zdaj tekmovalna dis­ciplina, pri kateri so se obdržali glavni elementi klasične jahalne šole, ključna sta lepota gibanja ter harmonično in neopazno vplivanje jezdeca na konja. Namen klasične dresurne šole izhaja iz preteklih stoletij, ko so konje uporabljali še za boje. Za jezdeca na bojnem polju je dresiran in okreten konj pomenil več­jo možnost preživetja, to veščino bojevanja na posebej izurjenih konjih pa so v zgodovini najbolj razvili prav v Španiji.

Z dosledno dresuro so pasmi privzgojili tudi zelo uravnovešene vedenjske lastnosti. Jadran Vrh nam pove, da gre za resnično umirjene in dostojanstvene konje: »Če ima človek rad flamenko in andaluzijski podeželski zrak, je obisk Ferie del caballo resnična hrana za dušo. In ta užitek sem si približal z andaluzijcem, ki je konj žlahtne krvi in temperamenta.«