Del terapevtskega para lahko postane vsak kuža, pasemski ali mešanec, majhen ali velik, star najmanj eno leto, opravljen pa mora imeti izpit A za psa spremljevalca ali izpit B-BH za psa spremljevalca s preizkusom obnašanja v urbanem okolju, poleg tega mora biti psihično in fizično stabilen ter naklonjen ljudem. Vodnik se najprej prijavi na razpis Društva Tačke pomagačke za testiranje o primernosti psa za terapevtsko delo s pomočjo psa, kjer izkušene kinologinje ocenijo psa. Trenutno je na spletni strani društva objavljen razpis za testiranje psov o primernosti za terapevtsko delo, s katerim v društvo vabijo nove prostovoljce.

PREBERITE ŠE: TUDI MAČKE SO LAHKO TERAPEVTSKE ŽIVALI

Terapevtski par – Ingrid in Lia

Primorka Ingrid Kren je skrbnica oziroma vodnica zdaj že skoraj enajstletne psičke Lie. Lia je mešanka, ki prihaja iz številčnega legla, v katerem je bilo kar deset pasjih bratcev in sestric. »Za te neželene mladičke, saj so bili rezultat nepazljivosti skrbnikov psičke pasme dalmatinec, sem izvedela prek prijateljice. Šla sem si jih ogledat in med njimi opazila manjšo psičko, ki je sicer bila radovedna, vendar nevsiljiva in previdna. Po nekaj tednih in obiskih sem jo pripeljala domov.« Sogovornica se ji je veliko posvečala in stkali sta trdno vez prijateljstva, ki se je iz dneva v dan le še krepila.

O tem, da bi postala njena Lia terapevtski pes, sprva ni razmišljala. »To ni bila neka odločitev v smislu, vzela bom psa in ga vzgojila v terapevtskega. Ta želja je rastla v meni, tako kot je odraščala Lia. Že od malega sem jo vzgajala tako, da me je lahko spremljala kamorkoli. Že leta 2007 ali 2008 pa sem na spletu zasledila, da obstaja pri nas društvo s terapevtskimi psi in takoj sem začutila, da opravljajo plemenito poslanstvo. Takrat še nisem vedela, kakšni psi so primerni za to dela, zato sem se o vsem podrobneje pozanimala,« pojasni Ingrid, ki je z Lio najprej obiskovala malo pasjo šolo, nato sta opravili tečaj za delo z nosom in tečaj za rally obedience. »S pomočjo teh športov in treningov sva z Lio vzpostavili poseben odnos in navezanost. In ker je moja psička nežna, vsakomur se previdno približa, rada ima ljudi, sem začela razmišljati, da bi se pridružila Društvu Tačke pomagačke. Tako sem prek kinološke inštruktorice Veronike Valentin stopila v stik s članico društva Vesno Bidoli in kasneje še z vodjo obalno kraške podružnice Silvo Ferletič. Slednja me je takoj povabila na srečanje obalno-kraške podružnice, kjer si vodniki terapevtskih parov izmenjujemo primere dobre prakse, se izobražujemo in seveda, kot pravi pasjeljubci, pogovarjamo o kužkih.«

Kužki poslušajo, a ne kritizirajo

Čeprav je Ingrid tisto leto za nekaj dni zgrešila razpis za testiranje o primernosti psa za terapevtsko delo s pomočjo psa, je čas do naslednjega testiranja izkoristila tako, da sta medtem z Lio opravili izpit B-BH. »Po opravljenem testiranju naju je čakalo pripravništvo, petindvajset ur prostovoljskega dela v različnih ustanovah z različnimi uporabniki, s starejšimi v domovih za ostarele, z osebami s posebnimi potrebami in z otroki. Čas pripravništva je tudi čas, ko spoznavamo, s katerimi uporabniki se naš kuža najbolje počuti, kam gre z veseljem delat in kje bomo kasneje kot samostojen terapevtski par najbolje delali.«

!!galerija!!

S pripravništvom sta začeli leta 2016, leto dni kasneje pa sta postali samostojen terapevtski par. Po letu dela kot terapevtski par je Ingrid, leta 2018, pridobila licenco R.E.A.D. (Reading Education Assistance Dogs) in začela izvajati program v različnih knjižnicah in osnovni šoli na obali.

»Z Lio sedaj obiskujeva predvsem Osnovno šolo in vrtec v Ankaranu, saj sem tam zaposlena. V letošnjem šolskem letu smo se z vodstvom šole in vrtca dogovorili, da bova Z Lio obiskovali razrede dvakrat tedensko in enkrat na teden v šolski knjižnici še izvajali program R.E.A.D. - Beremo s tačkami,« pove sogovornica in nadalje pojasni: »Pri branju je prisoten en otrok. Strokovne delavke so tiste, ki se odločijo, kateri otrok bo bral. Otroci običajno branje kužku sprejmejo kot nagrado in je branje psu za njih velika motivacija. To je še posebej opazno pri otrocih, ki so slabši bralci. Možnost, da bodo brali psu, jih tako zelo motivira, da branje vadijo brez posebne spodbude tudi doma. Otrok, ki ima težave pri branju, je običajno manj samozavesten, pogosto je okrnjena njegova samopodoba, težko prenaša kritiko odraslih ali sovrstnikov. Pri branju kužku pa se povsem sprosti, saj ga kuža ne popravlja, ne kritizira, ne opozarja na napake. Seveda je vodnik vedno prisoten in skrbi za potek branja.«

Potek srečanja

Primorka je razložila, da se otrok na začetku spozna s psom, ga morda poboža, se malo poigra z njim, nato si izbere knjigo, se usede ali uleže na blazino poleg psa in v lastnem ritmu začne brati. »Pogosto na mojo prisotnost kar pozabi, jaz sem nekdo, ki mu pove, kaj si Lia želi. Opozorim ga, kadar besede ne prebere dovolj razločno, da Lia ni razumela besede in naj jo ponovi ali ga poprosim, naj kužku obrazloži pomen kakšne besedne zveze. Poleg tega, vedno prek Lie, preverjam razumevanje prebranega. Ker pes ne popravlja otroka pri branju, ne obsoja, samo posluša, se otroci sprostijo in lažje berejo. Na koncu lahko otrok nagradi kužiko s priboljškom, se poigra ali izvede kakšen trikec. Knjige, primerne starosti otroka, izberem v šolski knjižnici, pogosto s pomočjo strokovne delavke ali knjižničarke. Izbranih imam okoli deset knjig s pasjo tematiko, otrok pa si med njimi izbere tisto, ki jo bo bral. Po koncu branja si lahko, če to želi, knjigo izposodi in jo doma prebere do konca.«

Branje traja eno uro in v tem času psu bereta dva otroka, vsak približno trideset minut. Kako pogosto, je odvisno od strokovnih delavcev v ustanovi. Po sogovorničinih besedah bi bilo idealno enkrat tedensko ali dvakrat mesečno. Nekatere specialne pedagoginje s posebno metodo spremljajo, koliko besed prebere otrok na minuto in kakšen je napredek.

Največja nagrada je božanje psičke

»Delovanje Tačk je lansko in tudi letošnje šolsko leto, zaradi epidemije koronavirusa precej okrnjeno. Ker so obiski v šoli letos pogosto omejeni, namesto v šolo pripeljem psičko, na veliko veselje otrok, v vrtec.« V vrtcu preživi Lia z otroki cel dan. Vključena je v igro, dnevno rutino in v naprej pripravljene dejavnosti.  »Klima v skupini se ob prisotnosti psa umiri, otroci govorijo tišje, nobena naloga ni pretežka, če je nagrada to, da lahko psičko pobožajo, počešejo ali vodijo na sprehodu.«

Ingrid je zelo vesela in zadovoljna, da lahko njeno »kosmato srečo« deli z drugimi. Tako poimenuje Lio, ki jo ima neizmerno rada. Že med samim delom jo razvaja in jo večkrat nagrajuje s priboljški, po delu pa pride na vrsto tisto, kar ima najraje - njuno skupno druženje, sprehod in igra.