Kakor so sporočili z mestnega oddelka za varstvo okolja, se v letošnji Zeleni prestolnici Evrope čebelarji združujejo v čebelarska društva Barje, Tacen, Ljubljana Moste-Polje, Ljubljana Center, že dve leti deluje tudi društvo Urbani čebelar, ki združuje predvsem tiste znotraj urbanega jedra oziroma znotraj avtocestnega obroča.

Ljubljanski čebelarji imajo v povprečju do 50 družin, največji tudi 300 ali 400. Starostna struktura čebelarjev v občini je razmeroma visoka, so pa med njimi tudi mlajši, ki se pogosto profesionalno ukvarjajo s čebelarjenjem. Zadnja leta se je v Ljubljani razširilo urbano čebelarjenje, katerega prednost na Mol vidijo predvsem v tem, da se v urbanem okolju ne uporablja pesticidov in insekticidov, zato je med zelo kakovosten. Poleg tega je v mestu zelo veliko medovitih rastlin, ki jih Mol zadnje čase na zelene površine sadi tudi z namenom zagotavljanja paše čebel. Med njimi je nasad malih jesenov ob Slovenski cesti.

Na občini v sodelovanju z BTC izvajajo tudi akcijo Pomagajmo čebelici v mestu – Ocvetličimo okna in balkone, s katero občane spodbujajo, da svoje okenske police in stanovanja okrasijo z medovitimi rastlinami. To so predvsem dišavnice, od sivke, rožmarina in timijana do avtohtonih zvončkov, trobentic in kadulj. Čebela ima sicer okoli trikilometrski radij, v katerem nabira pašo, znotraj cestnega obroča pa je ogromno gozdnih paš, med njimi Golovec, Tivoli in Šišenski hrib.

Celostno čebelarsko zgodbo so v prestolnici začeli graditi šele lani, s Čebeljo potjo, v letu ali dveh pa se bomo vsi zavedali, kako pomembne so medovite rastline. Na Mol pri tem poudarjajo, da je treba za pašo čebel skrbeti celo leto, ne samo z rastlinami, ki cvetijo v spomladanskem času. Smiselno je, da kakšni travniki ostanejo malo dlje nepokošeni, da se lahko čebele prehranijo.

Pomanjkljivost urbanega čebelarjenja je omejitev števila čebeljih družin, ki jih imajo v svojih panjih lahko čebelarji. Nekdo, ki čebelari na javnih površinah znotraj avtocestnega obroča, ne more imeti več kot 10 družin, ker bi bila koncentracija čebel prevelika. Poleg tega mora biti med čebelarjema približno 400 metrov razdalje.

Ljubljanski čebelarji največ pridelujejo primarne čebelje pridelke, kot so med, cvetni prah in propolis. Vsak čebelar mora prijaviti svoj čebelnjak, primarne proizvode pa lahko prodaja brez računa. Tisti, ki prodajajo čebelje izdelke, morajo po drugi strani registrirati dopolnilno dejavnost na kmetiji ali se registrirati kot samostojni podjetniki. Večina ljubljanskih čebelarjev se sicer ukvarja z osnovnimi proizvodi.

Eden teh je Ljubljanski med, ki so ga na Mol zastavili kot standard. Čebelarji, ki lahko med prodajajo pod to oznako, morajo biti člani Čebelje poti, med mora biti pridelan na območju ljubljanske občine, določili pa so tudi vrste, ki jih lahko čebelarji na tem območju sploh proizvedejo. Tako ima Ljubljana cvetlične, gozdne in kostanje paše, ne more pa imeti akacijevega medu, na primer. Ljubljanski med mora imeti certifikat SMGO (slovenski med z geografsko označbo), ki ga podeljuje Čebelarska zveza Slovenije. Znotraj Čebelje poti so trenutno trije čebelarji, ki ustrezajo tem merilom in ponujajo ljubljanski med.