Poprova meta

Poprova meta s svojim vonjem in aromo, za katero je zaslužno eterično olje z mentolom in mentonom, namreč pripomore k blagodejnemu pomirjevalnemu učinku. Poprova meta je ena najbolj znanih zdravilnih rastlin, katere uživanje sprošča mišične krče, pospešuje znojenje in je antiseptik. Glavni nosilec protibakterijskega delovanja je eterično olje. Spodbuja izločanje žolča in prebavnih sokov, lajša težave zaradi napenjanja v debelem črevesju, pri sindromu razdražljivega črevesja in tenzijskem glavobolu. Uporablja se tudi v kombinaciji z baldrijanom in meliso. Mešanica namreč pomirja, pomaga pri nervozi, stresu in nespečnosti.

V Sredozemlju so poprovo meto gojili že stari Egipčani in Grki ter jo zaradi njenega ostrega vonja uporabljali kot dražilno sredstvo in krepčilo za živce. Je tudi del grške mitologije. Ime rastline Mentha piperita izhaja iz grške besede Mintha, kakor je bilo ime nimfi, ki se je spremenila v to rastlino. Po legendi je bila sprva nimfa in Plutonova ljubica. Ko je njegova žena Persefona odkrila skrivno razmerje, je v izbruhu jeze začarala tekmico v nizko rastlino, ki se da poteptati. Pluto ni mogel razveljaviti začaranosti, lahko jo je le omilil, zato je obdaril meto s sladkim vonjem, da zadehti vsakič, ko se njeni listi zmečkajo.

Bazilika sodi med najstarejše rastline; njene ostanke so našli v grobnicah egipčanskih piramid. To vsestransko uporabno zelišče je opazil že Aristotel, ki ga je imenoval basilikon, kar pomeni kraljevski. Zdravilne lastnosti bazilike omenja v stari Grčiji  zdravnik Diokorides; poroča o tem, naj bi lajšala želodčne težave. Stari Rimljani so baziliko cenili kot zdravilno, okrasno in začimbno rastlino, Plinij pa še posebej kot afrodiziak. Bazilika je tudi dobra medonosna rastlina.

V tem, da bazilikin vonj odganja muhe in drug mrčes, je najverjetneje iskati razlago za lončke pred hišnimi pragovi in na okenskih policah grških domov in lokalov. Ponekod v Grčiji ščepec je bazilike predstavljal dobrodošlico gostu v hiši, medtem, ko je na Kreti veljala za rastlino slabega znamenja, povezano s hudičem. V preteklosti so baziliko pogosto uporabljali za posipanje prostorov ter omar z oblekami, ker razkužuje in odišavi ter odganja uši in bolhe. V Indiji so z njo razkuževali prostore ob izbruhu malarije. Pri Hindujcih je sveta rastlina. Tudi pri pravoslavcih je pomembna obredna rastlina. V njihovem tradicionalnem življenju ima veliko pomenov, en od njih je podoben vlogi krizantem pri nas. Opisujejo jo tudi mnoge srbske narodne in umetne pesmi. Včasih je bila tam priljubljena okrasna rastlina.

Uporabna je tudi v biodinamičnem vrtnarjenju, ker odganja škodljivce s krompirja in paradižnika. Zasajena v vrtu pospešuje tudi zdravje kumar.

Glavna učinkovina pri baziliki je eterično olje z estragolom; uživanje zelišča pospešuje prebavo in poveča apetit, preprečuje napenjanje in rahlo lajša krče ter pospešuje tvorbo mleka. Pogosteje kot začimbnica se uporablja v kulinariki. Obstaja veliko botaničnih vrst in sort bazilike. Sorte z bleščečimi listi so najbolj občutljive, odpornejši in celo bolj aromatični sta sveta in tajska bazilika, medtem ko naredi  drobnolistna bazilika, kakršna je v lončkih prevladovala na grških ionskih otokih, kroglaste grmičke, ki so videti kot obrezani pušpan.